Nazadnje so se odnosi med Kosovom in Srbijo zaostrili zaradi odločitve kosovske centralne banke, da evro postane edino veljavno plačilno sredstvo na Kosovu, s čimer bi preprečili uporabo srbskega dinarja. Ta – predvsem v severnem delu Kosova – nima le simbolnega pomena srbske državnosti, ampak je tam okoli 80 odstotkov prebivalcev odvisnih od denarja, ki so ga do zdaj pošiljali iz Beograda. V Prištini tega ne dovolijo več in trdijo, da bi se rešitev, denimo z odprtjem deviznih računov in menjavo v evre, lahko hitro našla, če bi za to obstajala volja.

Dialog med Prištino in Beogradom se je pod pokroviteljstvom Evropske unije začel pred desetletjem, a velikega napredka ni. V Bruslju so danes dopoldne pod okriljem Evropske unije potekala pogajanja med Prištino in Beogradom glede nedavne odločitve kosovske vlade o odpravi dinarja na Kosovu. Pogovore med delegacijama vodi odposlanec Evropske unije za dialog, Miroslav Lajčak. Dopisnici RTV iz Bruslja Mojci Širok je Lajčak v intervjuju za Globus na vprašanje o neuspešnosti evropskega posredovanja odgovoril: "Pred kratkim sem se srečal z novinarji s Kosova in iz Srbije. Vprašal sem jih, kdo si želi normalizacije. Takoj so odgovorili: 'Vi in samo vi.' In v tem je težava. Lahko se še tako trudite omogočati dogovarjanje, vendar morata odnose normalizirati obe strani. Mi si normalizacije ne moremo želeti bolj kakor oni. Katera je druga možnost? Spor, stopnjevanje, spopad? To ne more biti prva izbira."

Največja žrtev nenehnih konfliktov, napetosti in političnega obračunavanja so prebivalci Kosova. Srbi na severu države v vsakdanjem življenju doživljajo diskriminacijo, trdijo, da so se razmere s prihodom premierja Albina Kurtija močno poslabšale, hkrati pa imajo pogosto občutek, da so tudi interesi Beograda drugje in da so prebivalci na teh območjih še naprej izključeni iz iskanja rešitve. Ti možnosti za sožitje z Albanci ne vidijo prav zaradi skrajnih političnih manipulacij na obeh straneh. Srbska manjšina je aprila lani bojkotirala volitve županov na severu, prav tako so Srbi zapustili policijo in druge institucije. Razmere so se nevarno zaostrile, ko je srbski predsednik Aleksandar Vučić na mejo s Kosovom poslal vojsko. Jeseni je nato zveza Nato na Kosovo napotila dodatnih tisoč vojakov, tam je tudi 105 slovenskih vojakov, Vučić pa je z meje umaknil svoje borce.

Raziskovalka Engjellushe Morina iz Evropskega sveta za zunanje odnose v Berlinu meni, da je stabilizacija Kosova mogoča le, če se Srbija neha vmešavati v kosovske notranje zadeve. Da Beograd podžiga nasilje, se je izkazalo ob lanskem terorističnem napadu v Banjski, ko je bil ubit kosovski policist, še en pa je bil ranjen. Odgovornost za napad je priznal Milan Radojčić, zaveznik srbskega predsednika in nekdanji podpredsednik najmočnejše srbske stranke na Kosovu.

Danes mineva tudi eno leto od zadnjega sporazuma med Prištino in Beogradom, ki je med drugim predvideval medsebojno priznavanje dokumentov, tablic, ozemeljsko nedotakljivost, neoviranje pri včlanjevanju v mednarodne organizacije. Vendar srbski predsednik Aleksandar Vučić Kosova kot neodvisne države ne priznava, sebe dojema kot predsednika vseh Srbov, tudi tistih na Kosovu. Njegovo tesno sodelovanje z Rusijo, predvsem nakupi orožja, še posebej razburja ameriške in evropske diplomate. ZDA in Evropska unija so Zahodni Balkan zanemarile s svojimi angažmaji na drugih kriznih žariščih, kot sta Ukrajina in Bližnji vzhod, poleg tega Zahodni Balkan postaja drugorazredna politična tema tudi zaradi prihajajočih volitev. Vakuum tako z investicijskimi in orožarskimi posli zapolnjujejo ruska, kitajska in turška vlada. Srbija bo letos za oborožitev in obrambo namenila največ denarja do zdaj, skoraj 800 milijonov evrov, kar seveda povzroča skrbi na Kosovu. Kremelj nestabilnost v tem delu Zahodnega Balkana podpihuje tudi s propagandnimi in hibridnimi orodji, opozarja gost Globusa Andi Hoxhaj, predavatelj na Univerzitetnem kolidžu v Londonu.

Leta 1999 je zveza Nato z bombardiranjem Srbije preprečila genocid nad albanskim prebivalstvom na Kosovu, a 25 let pozneje si tako Srbi kot Albanci takratne dogodke razlagajo vsak po svoje.

Bi se zdajšnje stanje lahko znova sprevrglo v oborožen konflikt? Je mednarodna skupnost premehka do oblasti v Beogradu in Prištini?