Nedvomno je Dante, ki je bil tudi sam navzoč na začetku retrospektive, eden najbolj političnih ameriških režiserjev. Kot drugi ameriški režiserji z neortodoksno vizijo se je naučil zaviti svoje opazke, ideje in sporočila ter svojo duhovito subverzivnost v sprejemljivo in konvencionalno žanrsko formo. Že v Piranhi (1978) pa zvemo, da so morilske ribice, ki jedo tabornike in hotelske goste, produkt vojnoindustrijskega kompleksa: vojska jih je ustvarila, da bi jih spustila v severnovietnamske reke (»Naši davki na delu,« opazi junak). Gremlini (Gremlins, 1984) so le videti značilen film konformističnih osemdesetih let. Explorers (1985) oziroma Raziskovalci se začne kot tipična zgodba Stevena Spielberga o treh fantih, ki sami naredijo vesoljsko ladjo. Postane pa dantejevski nadrealizem, ko odkrijejo vesoljce, ki so se vsega, kar vedo, naučili od ameriške televizije, ter govorijo v stavkih iz filmov in televizijskih oddaj.

Dante je začel pri nizkoproračunski produkcijski hiši New World Pictures Rogerja Cormana, mojstra tako imenovanih filmov eksploatacije, ki so osredotočeni na nasilje in seks. Naučil se je hitro in poceni snemati, njegovi najboljši filmi pa vsebujejo nekaj odpadniškega. Prvi film, ki je prišel v distribucijo, je bil Hollywood Boulevard (s sorežiserjem Allanom Arkushem) leta 1976, ki je bil očitna in vulgarna, a zabavna parodija prav takšnih filmov. Film, posnet na prvo žogo, ampak z duhom.

Vredno je omeniti tudi Rokenrol gimnazijo Allana Arkusha, katere nekoliko pomembnih prizorov je režiral nepodpisani Dante, ko je Arkush zbolel. Film napoveduje podobne filme osemdesetih, v katerih je edina pravica, za katero so se mladi v filmih borili, bolj ali manj bila pravica do zabave. Ampak v nasprotju s temi filmi Rokenrol gimnazija (Rock'n'roll High School, 1979) vsebuje dovolj duha neposlušnosti, pa še naravno neotesanost pankerjev The Ramones, da nam se zdi, da se za takšno zabavo splača boriti, ker pomeni svobodo.

Dantejev humor, fascinacija s popularno kulturo in spretna režija so iz potencialno generičnih filmov, kot so Rjovenje (The Howling, 1981) in Mikrokozmos ( Innerspace, 1987) naredili nekaj duhovitega in nenavadnega. Ko Danteju spodleti, kot recimo, v filmih Vojački (Small Soldiers, 1998) in Looney Tunes: ponovno v akciji (Looney Tunes: Back in Action, 2003), je to zaradi tega, ker ne ponuja nič drugega kot protimilitaristično in protikorporacijsko sporočilo. Njegov prispevek seriji Masters of Horror je bil Homecoming, odkrit in jezen napad na republikance in ameriške vojne v Afganistanu in Iraku.

Anarhija je zajela svet
Koliko se Dante razlikuje od večine režiserjev iz osemdesetih, vključno s Stevenom Spielbergom, se vidi v uspešnici Gremlini. Dogaja se v navidezno idealiziranem ameriškem mestecu. Le da vidimo, da štiri leta gospodarske politike Ronalda Reagana ljudem niso prinesla ničesar dobrega. "Mami, lačen sem," pove otrok. "Vem, dragi," odgovori mati. "Tudi jaz sem." Lačnih otrok in staršev, ki jim ne morejo pomagati, praviloma nismo našli v ameriški kinematografiji Reaganovega obdobja. Junakinja filma Kate (Pheobe Cates) ima dve službi, v banki čez dan in v točilnici zvečer, da bi preživela. Njena zgodba o očetovi groteskni smrti zasenči praznično razpoloženje v filmu, ki se dogaja med božičem.

V to propadajočo ameriško idilo vdrejo gremlini kot izbruh čiste nemotivirane anarhije; kot Harpo Marx, ki je vsako situacijo zreduciral v kaos. Te male pošasti postanejo degradacija vsakdanjega ameriškega življenja. Česar koli se lotijo, postane demonska parodija: pojejo božične pesmi, divjajo v baru in so najhrupnejša filmska publika na svetu, ko gledajo Sneguljčico in sedem palčkov. V nadaljevanju, posnetem šest let pozneje, sesujejo korporacijo, ki dehumanizira svoje zaposlene.

Film je nasprotje druge velike uspešnice leta 1984, Izganjalci duhov (Ghost Busters, 1985) Ivana Reitmana. To je pravi film osemdesetih: brez družbenega konteksta in s samovšečnimi liki, v katerem je edini pravi zlobnež predstavnik ministrstva za okolje. Ekologi so priljubljena tarča ameriških konservativcev, posebej v letih vladavine Ronalda Reagana. In sami duhovi, ki jih junaki lovijo, so le simpatični posebni učinki. V nasprotju z njimi so gremlini nespodobne različice nas samih, zreduciranih na najosnovnejše in razuzdane nagone. So kup naših najslabših navad. Ko jih v drugem filmu novinar vpraša, kaj želijo povedati in kaj hočejo, »intelektualni« gremlin odgovori, da želijo civilizacijo: "Ženevsko konvencijo, komorno glasbo, Susan Sontag." Potem ustreli drugega gremlina in se zave, da to ni bilo civilizirano dejanje.

Zbogom, ZDA
Skupaj s Homecoming je Druga državljanska vojna (The Second Civil War, 1997) Dantejev najneposrednejši odziv na dogodke in vzdušje v Združenih državah. Posnet za kablovsko televizijo HBO, prišel je v času ponovnih debat o priseljencih. Prišel je tudi proti koncu desetletja, v katerem so Američani prvič dojeli razsežnost odpora proti zvezni vladi v konservativnih predelih ZDA. To je bilo desetletje domačega desnega terorizma, ki je dosegel vrhunce z bombnim napadom na zgradbo zvezne vlade v Oklahoma Cityju leta 1995, v katerem je bilo ubitih 168 ljudi.

V filmu guverner države Idaho Jim Farley zapre meje svoje države priseljencem. Ljudstvo je na nogah. Bojijo se, da jim bodo priseljenci vzeli delo. Stvari dosežejo vrelišče, ko Farley prepove skupini pakistanskih sirot, da prekoračijo mejo njegove države. V vrtincu se znajdejo guverner, ki je zaljubljen v mehiško-ameriško novinarko, priseljenko, ki sovraži njegovo politiko, razni novinarji, vojaki, teritorialci ter slaboumni predsednik. Vloge guvernerja, novinarke in predsednika ZDA sijajno igrajo Beau Bridges, Elizabeth Peña in Phil Hartman.

Kot je zapisal kritik Jonathan Rosenbaum, se lahko Dantejevi filmi doživijo na različne načine. To tudi drži za Drugo državljansko vojno, ki je ravno toliko opozorilo na preveč liberalno ameriško politiko do priseljencev, kot je napad na ksenofobijo. Film ni brez razumevanja do prebivalstva Idaho, ki se boji, da bo ostalo brez službe, če pridejo priseljenci. Strah pred represivno državo v Združenih državah ni zgolj levičarska zadeva. V zadnjih nekaj desetletjih se je precej preselil na desnico.

Dantejev humanizem je takšen, da nima srca, da bi bil brezsrčen. Film ima moralni center v obliki veličastnega Jamesa Earla Jonesa, ki igra novinarja, ki je nekoč sodeloval v gibanju za državljanske pravice črncev in ki je poročen z Judinjo, ki jo je med pohodom za volilne pravice srečal na zadnjem sedežu avtobusa. Film ima tudi kodo, ki namiguje, da bo na koncu vse nekako rešeno, kar je tolažba, ki nam je Stanley Kubrick na koncu svojega filma Dr. Strangelove ni dal.

Ampak tisto, kar je v filmu zares pretresljivo, je slika razpada neke družbe. Čakamo izjave politikov. Vojska se premika proti meji. Ljudje postajajo vse bolj vročekrvni in začenjajo se deliti. Druge zvezne države se pridružujejo uporu. Uničen je Kip svobode. Nekdo zažge Alamo. Pride do prvih uporov med vojaki. Dezerterje streljajo. Vaške straže so na mestu. Zvezna vojska napada. Dante in scenarist Martyn Burke podata nočno moro atomizacije vsake večnacionalne države.

Orgija filma
V Kinoteki smo lahko videli Dantejevo prvo delo, skrajšano različico sicer sedemurne Orgije filma (Movie Orgy, 1968), ki jo je sestavil konec šestdesetih let. Film, ki zdaj obstaja le v verziji dolgi štiri ure in pol, je kolaž, v katerem se prepletajo znanstvenofantastični filmi, televizijske serije, reklame, politični govori in javna obvestila o civilni zaščiti iz petdesetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja, časa največjega strahu pred atomsko bombo in radiacijo.

V filmih, ki so povzeti, vidimo tarantelo, ki jo je radiacija spremenila v pošast, ogromne ljudi, ptice, žuželke ter kultno klasiko Napad petnajstmetrske ženske (Attack of the Fifty Foot Woman, 1958, Nathan Juran), v katerem se ogromna ženska iz naslova maščuje svojemu nezvestemu možu. Film vsebuje reklame, namenjene otrokom, ki so nabite s militarizmom ("Učite se o našem orožju, dokler jeste Nabiscove kosmiče!"), ali so le bombastične ("Kaj vsebuje pasta za zobe Colgate, kar MANJKA! MANJKA! MANJKA! drugim vodilnim pastam za zobe?"), TV-serije, ki slavijo belo ameriško družino iz srednjega razreda, ter poročila civilne zaščite, v katerih zvemo, kaj početi v primeru atomskega napada: obrni hrbet proti oknu, počepni in si pokrij glavo z rokami. "Počepni in pokrij se", oziroma "duck and cover" je postal za veliko Američanov povzetek norosti hladne vojne. Zvemo tudi, da "če bi ljudje v Hirošimi in Nagasakiju vedeli vse, kar mi vemo o civilni zaščiti, bi bilo na tisoče manj mrtvih."

Tu so Beatlesi, Elvis, Groucho Marx, Bela Lugosi in Richard Nixon. "Fascinantno," pove znanstvenik v prizoru iz enega izmed filmov v Orgiji filma, ki je zmontiran tako, da je videti, kot da govori o Nixonu. "Grozljivo, ampak fascinantno." Vidimo tudi reklame, ki so inteligentno in subtilno ujele spreminjajoče se vzdušje šestdesetih ("Bufferin: močno zdravilo za občutljive ljudi").

Filmska orgija je štiri ure in pol popkulturnega delirija, ki je ideološki odsev Združenih držav v času hladne vojne in je vodnjak, iz katerega Dante črpa svoj navdih. To ni popolna slika. Tisto, kar manjka, je vsakdanje ameriško življenje, česar je ta kombinacije ideologije, trgovine in zabave sestavni del. Do neke mere to vidimo v vseh Dantejevih filmih, ampak najbolj v majhni mojstrovini Matineja (Matinee), ki jo je posnel leta 1993.

Življenje v atomski dobi
Matineja se začne z jedrsko eksplozijo. Takoj po tem vidimo, da gledamo film v filmu. Pravzaprav gledamo napovednik, v katerem Lawrence Woolsey (John Goodman), producent nizkoproračunskih grozljivk, reklamira svoj novi film o človeku, ki ga radiacija spremeni v bitje, ki je polčlovek in polmravlja. Woolsey, cirkusant in vizionar drugorazrednega, prihaja v mestece na Key Westu v državi Florida na predpremiero njegovega filma. Leto 1962 je in začenja se kubanska raketna kriza. Oče najstnika Genea (Simon Fenton) je mornar na eni od ameriških ladji v zapori Kube. Gene se zaljubi v sošolko, levičarko Sandro (Lisa Jakub), njegov prijatelj pa v punco, ki ima hudo ljubosumnega fanta delinkventa. Vse zgodbe doživijo svoj razplet med razgrajaškim ogledom Woolseyjevega filma, ki se imenuje Mant!, kombinacija besed »man« in »ant«, oziroma »človek« in »mravlja«.

Panika zajame Key West in sledi prava antologija prizorov, ki obujajo živčno stanje tistih trinajst dni v oktobru 1962: množice kopičijo hrano, vodo, baterije in drugo v samopostrežbah, otroci izvajajo »počepni in pokrij se« v hodniku šole, čemur se mlada levičarka upre. "Če mislite, da bo vam pomagalo, da držite roke za glavo, ko pade bomba, nimate prav," kriči ona, medtem ko jo učiteljica poskuša odvleči. "Ta punca je komunist," opazi sošolec. Fantek kleči pred televizorjem in čaka govor predsednika Kennedyja. Mlada ljubimca se prvič poljubita v atomskem zaklonišču. Vojska je povsod. "Te vojne zadeve so jih prestrašile," pove Woolsey o meščanih. "Ko mi pridemo, Bam! Takoj postanemo glavni dogodek." To je značilno dantejevsko ameriško prepletanje filma in zgodovine, fantazije in stvarnosti.

Na koncu se najstniška ljubimca sprehajata po plaži. Kriza je minila. Vojaški helikopter in vojna letala letijo mimo. Fant in punca se ustavita in gledata. Zadnji kader filma nam ne pokaže spet mladih ljubimcev, ampak bližnji posnetek helikopterja, ki deluje hkrati tolažilno in zloslutno. To je avtentično dantejevska sekvenca in sekvenca ne samo za čas kubanske raketne krize, ampak za vse čase. To je slika mlade ljubezni v senci vojne.