Zapisi v rumenih medijih, na družbenih omrežjih in blogih ne dopuščajo niti najmanjšega dvoma o tem, da naj bi Televizija Slovenija naredila napako. Navajajo, da RTV Slovenija ni želela snemati in uvrstiti v program tako vrhunskega kulturnega in umetniškega dogodka, kot je bila otvoritvena predstava. Festival Ljubljana je še prilil olje na ogenj z lažno navedbo, da naj bi nam snemanje in predvajanje celo ponudili, TV Slovenija pa naj se na njihovo ponudbo sploh ne bi odzvala.

To neresnično trditev lahko preprosto zavrnemo z enostavnim dejstvom: o prenosu katerekoli prireditve poletnega festivala se odgovorni Festivala Ljubljana s TV Slovenija sploh niso pogovarjali, prav tako nas niso obvestili, da so pridobili pravice za televizijski prenos, kaj šele pod kakšnimi pogoji. Zakaj so nam to zakuhali, za nas ostaja neznanka. Vsekakor pa to med siceršnjimi partnerji ni lepo!

Lažne navedbe pa nam dajejo možnost, da pojasnimo nekaj stvari, ki očitno tudi "strokovnjakom" niso jasne. Zavedati se moramo, da je Televizija živ organizem, ki diha s svojimi gledalci. To pomeni, da oddaje, prireditve in prenose vedno pripravljamo z mislijo na gledalce. Ti so različni, imajo različna pričakovanja, okuse želje. Vedno ko se odločamo o morebitnem prenosu nekega dogodka, morata odgovorni urednik in direktorica TV Slovenija pretehtati številna vprašanja: Neposredni prenos ali posnetek? Je posnetek trajne vrednosti in zanimiv za večkratno predvajanje ali pa bodo pridobljene pravice omejene zgolj za enkratno predvajanje? Kako bo prireditev videti na TV zaslonu? Katera je ciljna publika in kaj je tisto, kar bo pritegnilo gledalce? Ali bo posnetek tako kakovosten, da je za gledalca privlačnejši od drugih podobnih, ki jih lahko pridobimo na trgu? Gre za izvirno slovensko delo ali za izvajalce? Mimogrede tudi Marijan Zlobec je v svoji oceni zapisal, da "je bila predstava /Aida/ v bistvu uvožena".

Pri prenosu prireditev drugih organizatorjev so izzivi še veliko večji. Vsi resni organizatorji vedo, da se je o tem, da bi se dogodek prenašal, potrebno dogovoriti na samem začetku priprav. Ali še bolje, ko o njih šele razmišljamo. Prenos katerega koli dogodka namreč bistveno spremeni, oteži organizacijo. Ne gre samo za pridobivanje avtorskih pravic za snemanje. Če želimo, da bo predstava tudi na ekranu videti dobro, je potrebno odrsko postavitev prilagoditi televizijskemu snemanju. Režiser jo mora uskladiti s televizijskim režiserjem. Projekt snemanja in/ali prenosa tako zahtevnih prireditev je mnogo večji kot sama odrska postavitev predstave. Nikakor ne gre zgolj za postavitev nekaj kamer na prizorišče!

Produkcija mora zagotoviti brezhibno snemanje tako zvoka kot slike. Pri uprizoritvi Aide na Kongresnem trgu sta sliko za zaslona v ozadju odra poleg drugih zagotavljali tudi dve daljinsko vodeni kameri, ki na odru nista motili. Vendar slika s teh dveh odrskih zaslonov na domačem HD-zaslonu ne bi bila dovolj kakovostna. Za res dober prenos takšne prireditve bi potrebovali vsaj 20 kamer! Uporabiti bi morali dva reportažna avtomobila in na terenu imeti ekipo skoraj 40 ljudi. In to vsaj tri dni, da bi bilo mogoče izvesti vse potrebne uskladitve za snemanje in neposredni prenos. Se pravi prilagoditev scenografije, luči, postavitve in gibanja kamer, da bi se čim manj motilo predstavo …

O vseh teh vprašanjih in težavah bi razmišljali, če bi se organizatorji Festivala Ljubljana obrnili na nas s predlogom za snemanje in predvajanje otvoritvene ali kateri koli druge predstave iz letošnjega programa Festivala. In vsa ta vprašanja bi imeli v mislih pri svoji odločitvi. Toda naj bo povsem jasno: predloga sploh nismo dobili! Izgovori PR službe Festivala Ljubljana, da so nam v mesecu maju poslali programsko brošuro, pa so neresni. Tako se takih zadev enostavno ne loti!

Vsem, ki menijo, da bi morala TV Slovenija posneti veliko več raznovrstnih prireditev, moramo povedati, da stvari niso tako enostavne, kot mislijo. O potrebah za snemanje takih velikih prireditev sem že nekaj povedal. Drugo zapleteno področje so pravice. Za vsako snemanje/predvajanje je treba natančno opredeliti, kaj obsegajo. Lahko le eno predvajanje ali pa do pet predvajanj. Lahko so omejene le na Slovenijo, lahko pa veljajo za Evropo ali ves svet. Praviloma se prireditelj in televizijska hiša odločita za zahtevna snemanje le v primerih, ko se to naredi za prodajo v več držav. Le v takih primerih se velik vložek za snemanje spektaklov na prostem sploh izplača. Tudi TV Slovenija odkupi nekaj pravic za predvajanje poletnih koncertov, saj so stroški za to običajno veliko manjši kot stroški snemanja. Seveda pa za dogodke, ki so visokega pomena za slovensko kulturno okolje, veljajo tudi druga merila.

Tako bo Televizija Slovenija letos snemala prireditev ob 100-letnici slovenskega poklicnega baleta, prenašali bomo zaključni večer Festivala slovenskega filma, 100-letnico SNG Maribor jeseni in zaključno prireditev Borštnikovega srečanja. Izvedbo vseh navedenih dogodkov smo uskladili ali usklajujemo z organizatorji. SNG Maribor je npr. scenarij prireditve televizijskemu prenosu tudi posebej prilagodil.

Z veseljem bi posneli še več prireditev, vendar to ni ravno poceni. Za prenos opere iz SNG Opera in balet smo na primer pred leti morali plačati Operi več kot 10.000 evrov , posebne honorarje pa smo morali izplačati tudi solistom. Pri tem svoj lonček pristavi tudi mesto, saj smo samo za izdelavo elaborata o parkirnem režimu in za parkiranje morali odšteti več kot 700 evrov. Več kot 12 tisoč evrov neposrednih finančnih sredstev smo torej morali plačati zunanjim izvajalcem. Če prištejemo še stroške zaposlenih se lahko skupni stroški ne preveč ambiciozne operne predstave začnejo pri 20.000 evrov.

Podobno je recimo pri snemanju predstave iz SNG Drama z odkupom pravic za 3-5 ponovitev predvajanja v 10 letih. Ob nadaljnjih predvajanjih moramo pravice od avtorjev ponovno odkupiti. Dodatne honorarje je potrebno plačati tudi protagonistom predstav, ker jim pogodbe, ki jih imajo sklenjene z drugimi kulturnimi institucijami, ne nalagajo igrati (plesati) tudi za televizijski posnetek predstave.

Iz napisanega lahko sklepate, da vodilne umetniške ustanove v prodaji pravic za snemanje in predvajanje vidijo tudi priložnost, da si finančno opomorejo. Seveda so na srečo tudi svetle izjeme, ko imajo ustanove interes, da se njihovo delo primerno prezentira in ohrani tudi za TV zaslone (recimo SNG Maribor).

Uredniki in vodstvo televizije prav tako nimata velikega vpliva na to, koliko gledalcev televizije bo nek dogodek dejansko gledalo. Koliko gledalcev bi si recimo ogledalo posnetek Aide s Kongresnega trga? Ljubitelji oper imajo na voljo posnetke te in drugih oper z vrhunskimi izvajalci in postavitvami na specializiranih kanalih (pri nas je Mezzo praktično v vsakem paketu ponudnikov kabelskih operaterjev). Podobno je pri prenosih klasičnih koncertov. Pravi ljubitelji oper so naročeni na posebne kanale simfoničnih in filharmoničnih orkestrov z vsega sveta (orkestri iz Berlina, New Yorka, Londona, Pariza, Moskve in drugi ponujajo aplikacije za telefone, tablice in televizorje, kjer lahko uporabniki kupijo posamezne koncerte ali plačajo letno naročnino, ter uživajo v klasični glasbi kar doma). Tudi prenos iz gledališča, pa če se naše snemalne ekipe še tako trudijo, na zaslonu ne more konkurirati filmu. Za arhiviranje posnetkov dramskih predstav pa gledališča tako ali tako poskrbijo sama.

Na RTV redno skrbimo za prisotnost slovenske resne glasbe in izvajalcev tako na radiu, na televiziji in z izdajami ZKP! Ne le s prenosi, temveč tudi v informativnih in specializiranih oddajah. Žal pa ne moremo posneti vsega, kar bi si organizatorji in izvajalci želeli. Naše možnosti so žal omejene.

Kulturne vsebine so nepogrešljiv del naših radijskih in televizijskih programov. Snemamo in v živo predvajamo pa tudi številne druge dogodke, kar moramo skrbno in veliko vnaprej načrtovati. Naši gledalci in poslušalci lahko v neposrednih prenosih spremljajo številne pomembne športne in državne dogodke. Državne proslave so zdaj že v osnovi zasnovane tako, da upoštevajo nemoteno spremljanje občinstva na dogodku ter gledalcev pred TV zasloni. Za predvajanje na radiu pa prenos vedno prilagodimo, ker sicer neposredni prenos ne bi dosegel svojega namena. Eno od proslav smo zaradi njene specifike lani prenašali v živo na MMC TV, vse državne proslave pa tudi v živo tolmačimo v slovenski znakovni jezik.

Šport je posebno področje, vendar pri selekciji vsebin odločanje sledi podobni logiki kot pri drugih prireditvah. Na naših programih je tako mogoče spremljati prenose vrhunskih mednarodnih dogodkov kot tudi vrhunske domače dogodke, na primer tekme prvih lig in podobno. Kot nacionalna Televizija pa veliko pozornost posvečamo tudi dogodkom, na katerih nastopajo izjemni slovenski športniki ter s tem spodbujamo razvoj športa in panog, ki morda niso tako popularne, pa vendarle za razvoj slovenskega športa pomembne.

Ne želim zveneti kot pokvarjena plošča, toda moja dolžnost je, da vedno znova poudarim preprosto dejstvo: Kakovost in obseg delovanja RTV Slovenija sta odvisna tudi od RTV prispevka (ne zgolj, tega se vsi RTV-jevci zelo dobro zavedamo!). Ta je že od leta 2012 enak, stroški pa nikakor ne. Zadostna materialna osnova je nujna za obstanek in racionalen razvoj nacionalnega medija, ki je bistveni pogoj demokratične družbe. Nacionalni medij pomeni kulturne vsebine (tudi prenos usklajenih večjih prireditev), pomeni kakovosten otroški in mladinski ter izobraževalni program, pomeni šport, pomeni vsebine za ranljive skupine, dostopen program za slepe in slabovidne ter za gluhe in naglušne, in še marsikaj drugega, kar delamo in ustvarjamo.

Tega se moramo zavedati vsi: odločevalci in javnost ter seveda tudi kritiki!