Na začetku pojasnilo: za inkriminirano medijsko platformo bomo uporabljali tujko »Twitter!« Nerodno je, če za voditelja opozicije trdiš, da »čivka!«

Ponovimo; Janez Janša je novinarki naše medijske hiše označil za prostitutki in navedel tudi njuno ceno. Pod tem je dodal še zvodnika Milana, predvidevamo, da je mislil na svojega legendarnega nasprotnika Milana Kučana. Polovica javnosti je skočila pokonci, tudi novinarske organizacije, zadeva je dobila svoj odjek celo v evropskih institucijah. Druga polovica javnosti pa tako ali tako meni, da je osrednja medijska hiša en velik kupleraj, ki ga je treba razgnati. Kakor koli; preden žalitev utone v obskurnost sodnih postopkov, nekaj teoretičnih osnov.

Vsa zadeva se je odvila na družbenem omrežju. Kar ne čudi. Podoba je, da so bila družabna omrežja izumljena zgolj z namenom produciranja in prenašanja žalitev. Še več: s pojavom spletnih komentarjev se zdi, da je bil celotni internet izumljen v svrho žaljenja drug drugega. Kar smo pograbili z obema rokama. Če pogledate katerega izmed tujih forumov, se začnejo udeleženci žaliti nekje po deseti objavi. V Sloveniji že po drugi.

Družabna omrežja so evolucijsko povsem nepotrebna. V medijskem smislu so naslov najbolj nepotrebnega medija tako že pred časom prevzela iz rok ženskih revij. V absolutnem smislu pa so družabna omrežja na lestvici nepotrebnosti takoj za elektronsko nagrobno svečo in pred samodejnim odpiračem konzerv.

Fenotip žaljenja na družabnih omrežjih je nekoliko specifičen; neverjetno je, da se žalitelj, v našem primeru Janša, in žaljenec, v našem primeru novinarki, sploh ne bodo soočili! Janša je tvitnil in novinarki užalil, ne da bi ju sploh srečal! Ne da bi ju sploh videl. Nato bodo ločeno hodili na sodišče, na koncu bo sodnik odločil. Tako bo žalitev, ki je nastala v androidnosti interneta, oropana vsakršne humanosti. Kot bi se med seboj žalili stroji. Kje so stari dobri časi, ko smo se ljudje žalili še analogno. Vrgel si ali sprejel žalitve v obraz in tisti bolj razboriti so lahko žalitelja celo na gobec. To je bila sicer skrajna, a še vedno zelo človeška reakcija na žalitev. Da ne govorimo o žlahtni tradiciji žaljenja z metanjem čevljev, tudi v opozicijske politike. Le-ta se je s pojavom družbenih omrežij žalostno zmanjšala.

Drugo vprašanje, ki se postavlja na polju teorije, pa je vprašanje, ali lahko na Twitterju užališ tudi tistega, ki na Twitterju nima računa. Navadili smo se že, da pomembneži, politiki na prvem mestu, menijo, kako imajo vsi državljani Twitter. Gre za napačno predvidevanje, kajti še vedno obstaja odstotek ljudi, ki v tej histeriji »Facebook-Instagram-Twitter-Snapchata« ne sodeluje. Ali jih ne zanima ali nimajo dostopa do interneta. Kakor koli; naenkrat so tviti predvsem politikov začeli dosegati celotno javnost - se pravi tudi tisto, ki v tem digitalnem pralnem stroju ne sodeluje. Kar se je zgodilo, je nepredstavljivo! Namreč, da so tradicionalni mediji začeli te tvite prenašati in povzemati ter jih obravnavati kot relevanten novinarski vir. To dejstvo, in ne tista, na katere aludira Janša v svoji žalitvi, je resničen somrak slovenskega novinarstva. Kako lahko kot novinar, seveda zdaj ne govorimo o žalitvah, za relevantno razumeš informacijo, ki je omejena na 140 znakov? Novinarska dogma uči o preučevanju virov, analizi, pogovorih z ljudmi, razmišljanju in posvetovanju z uredniki, ki naj nato dajo relevanten novinarski prispevek. Naenkrat pa se je zgodilo, da je tvit s 140 znaki postal vir, dovolj pomemben, da je prezentiran javnosti. Novinarsko gledano, nas to vrača v čase telegrafa: »Letalo padlo, vsi potniki mrtvi. Stop.«

Ima pa vsa reč svojo dobro plat. Po zgoraj navedeni logiki smo vsi ne-uporabniki družabnih omrežij praktično ne-razžaljivi. Verjetno je prav žaljenje edino področje, kjer je ne-uporaba interneta primerjalna prednost.

Internetno žaljenje pa je naredilo še nekaj dodatne škode: dejavnosti ni odvzelo le ekskluzivnosti, temveč tudi ves čar. Žaljenje je postalo tako običajno, da je izgubilo svoj namen. Zakaj bi koga žalil, če dotični potem ne bo užaljen? Filozofski smisel žaljenja se je tako obrnil, saj žaljenci zaradi običajnosti in pogostosti žaljenja niso užaljeni! S tem pa žalitelji izgubijo razlog obstoja. V konkretnem primeru sta sicer novinarki upravičeno užaljeni, saj je bilo prizadeto njuno človeško bistvo. Po drugi strani pa spet - če te užali Janez Janša, zaradi prej navedenih razlogov to ni več žalitev, vredna kakršne koli reakcije.