Tako sem sedela na klopci in brala, saj lahko človek čakanje s knjigo v roki koristno izkoristi. Res je, jaz sem kašljala, pa okoli mene so kašljali, kar ni najbolje za človeka, ki je že tako okužen. Nakar zaslišim glasno pritoževanje: »Kaj toliko časa dela, saj samo ušesa, grlo in dihanje pogleda, pa to ne vzame več kot deset minut. Petnajst, če še kaj vpraša. Lena je, vam povem, vedno moram vsaj pol ure čakati, zdaj pa že eno uro čakam in še nisem prišla na vrsto.« Pritegnile so ji druge čakajoče, med njimi tudi mlajše, okoli 16 let stare, saj je bil to otroški dispanzer.
Začelo se je udrihanje čez zdravnico, ki je tedaj delala: kako da je nesposobna, da če ne zna delati, naj jo zamenjajo in podobno. Od vseh naštetih je bilo iz pripovedovanja soditi, da nobena od njih dlje od osnovne, morda poklicne šole še ni prišla, toda vse so vedele, da je zdravnica pač še ena od tistih groznih zdravnikov, o katerih se govori. Nisem mogla poslušati in sem gospe prosila, naj, prosim, ne govorijo tako, saj ima morda zdravnica pacienta, najstnika s psihičnimi težavami, morda razmišlja, na kakšno preiskavo ga bo poslala, morda pa je vmes prišlo kaj vmes, in mi tega ne vemo. Gospa, ki je začela debato, mi je zabrusila, da ona že ve, da je vedno tako, da čaka. Vsekakor sem prosila, naj na tak način ne razpravljajo, saj ne poznajo ne dela in ne razmer. In so nadaljevale šepetaje …
Kot nalašč sva s hčerjo potem bili poslani v prostor poleg sprejemnice in gospo, ki je zunaj tako bentila, videli v najlepši luči: sestra, prosila bi za to, hvala, gospa doktor, in podobno. »Kakšna hinavščina,« je pripomnila hči.
Mene bolj kot sama hinavščina, ki se je človek z leti navadi – večini je namreč težko povedati resnico in potem tudi nositi posledice –, moti to, da si nekdo, ki nič ne ve o delu zdravnika, drzne soditi o tem, koliko časa potrebuje za pregled, in o tem, kakšen je. Postali smo nagnjeni k temu, da kar obsojamo vsevprek in se ne želimo postaviti v kožo drugega, ki mu morda ni lahko po eni strani, po drugi pa se mu bomo prilizovali, ko bomo kaj potrebovali.
Človek seveda vedno misli, da on ni tak, vendar ko se vzameš pod drobnogled, vidiš, da si občasno kar prevzel obrazce, ki vladajo v družbi. Včeraj sem bila jaz potem v čakalnici osovraženi element, ker sem si drznila opozoriti, da pač mi vsi čakajoči pojma nimamo, kaj se dogaja za vrati ordinacije.
Iz zgodovine smo se naučili, da se noben pogrom dobro ne konča in da je treba ob vsakem sovražnem govoru in nastopu vključiti pamet ter dobro premisliti, kaj drži in kaj ne. Ko je govor o zdravnikih, so med njimi odlični in okoriščevalski in praviloma slednji izkoristijo tudi predane in delovne kolege. Podobno je v vseh drugih javnih službah, o katerih vlada podobno mnenje, o učiteljih na primer, ki so tudi predmet grdih govoric po eni in prilizovanja na drugi strani, pa da ne govorim, kako je z nami, RTV-jevci …
Samo z več strpnosti, prijaznosti, s kakšnim dober dan in na svidenje, pa morda tudi pogledom v nebo in zavedanjem, da nismo sami – pa naj verjamemo v naravo, Boga ali v vesolje - bomo vsi skupaj postali boljša družba.