Janez Drnovšek je po združitvi vladnega SLS-a z opozicijskim SKD-jem leta 2000 nepričakovano predlagal zaupnico in v parlamentu izgubil – da bi že pol leta pozneje na parlamentarnih volitvah že precej utrujeni LDS znova zmagal. Tokrat, kot bi rekel Janez Janša, "z veliko razliko". Zaupnica je bila torej taktična poteza, ki se je mojstru političnega šahiranja dobro izšla.

Janša je nekaj let pozneje kot premier z zaupnico umiril neubogljivi SLS, ki ga je ravno prevzel Bojan Šrot. Koalicija se je takrat nevarno majala, saj je bil Janša v sporu z Boškom Šrotom, ki se ni držal razvpitega dogovora, s katerim naj bi politična desnica dobila odločilen vpliv na uredniško politiko Dela. Janša je sicer osrednji slovenski časopis izgubil, a je z zaupnico dosegel, da je vlada preživela do konca rednega mandata.

Nobenega dvoma ni, da bi tudi zdajšnji premier Miro Cerar z zahtevo po zaupnici lahko umiril neštete koalicijske spore in solistične akcije Erjavčevega DeSUS-a in Židanovega SD-ja. Ta možnost je bila, kot je slišati z Gregorčičeve, v preteklih treh letih že v igri. Nazadnje letošnjo pomlad, ko je kazalo, da razmajana vladna trojka ne bo sposobna izpeljati nobenega projekta več.

Za to, da Cerar nikoli ni potegnil najmočnejše karte iz rokava, je več razlogov. Predvsem je poteza silno tvegana in se lahko brez pametne politične strategije in taktike konča s padcem vlade in predčasnimi volitvami. Cerar očitno ve, da zaveznikov v politiki nima in da ima najhujše tekmece kar v vladni koaliciji. Če bi jim ponudil možnost, da ga predčasno izselijo z Gregorčičeve, bi bila lahko skušnjava prevelika in zaupnice v parlamentu ne bi dobil. Še zlasti če bi jo vezal na enega od zdravstvenih zakonov.

Cerar pri tem ne bi mogel računati na veliki volilni "comeback" po Drnovškovem receptu. Ker SMC še vedno ni konsolidirana stranka, bi se mu bolj verjetno zgodil scenarij Alenke Bratušek, ki je v nekaj letih zdrsnila na politično obrobje. Hkrati bi se izkazalo, da politične stabilnosti v državi, ki jo Cerarjevi navajajo kot enega glavnih uspehov, v resnici ni.

Toda tudi zato, ker premier nikoli ni res obvladal koalicijskih partneric, bo jesen, ko bo volilna kampanja že v polnem zamahu, politično popolnoma nepredvidljiva. Cerar v tem trenutku ne more z gotovostjo računati, da bo zdravstvena ministrica interpelacijo preživela. Po za zdaj najbolj verjetnem scenariju bo Kolarjeva za silo prestala glasovanje v parlamentu. Vladni poslanci bodo brez posledic glasovali proti Kolarjevi, kljub koalicijski zavezi, da ne bodo rušili ministrov. Vlada bo pred volitvami v javno zdravstvo vbrizgala nekaj milijonov evrov, a sistema ne more več spremeniti. Koalicijske in opozicijske stranke bodo v sozvočju prav to uporabile kot glavno orožje v predvolilnem spopadu z največjo vladno stranko.

In dalje: niti DeSUS niti socialni demokrati ne bodo sodelovali v referendumski kampanji, kar pomeni, da bo na soočenjih o usodi gradnje drugega tira močna fronta nasprotnikov vladnega projekta na eni strani, na drugi pa bo SMC projekt branil sam.

Hkrati se bo iztekal rok za priprave na implementacijo arbitražne odločitve, ki bo, kot so pokazale praske na liniji Erjavec–Cerar–Pahor v zadnjem tednu, znova prvovrstna notranjepolitična tema. Konec koncev bi bilo za slovensko politiko značilno, da bi se sprla v drugi fazi arbitražne zgodbe, če je že razglasitev sodbe sprejela relativno (in nenavadno) složno.

Za radikalne ukrepe predsednika vlade, med katere spada tudi glasovanje o zaupnici, je že prepozno. Volitve so preblizu. To pomeni, da bodo politično dogajanje v državi vse bolj diktirali predvolilni štabi strank. Vlada s Cerarjem, ki bo moral hkrati paziti še na nemirne člane v lastni stranki SMC, pa z vsakim dnem manj.