Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe. Lani, ko je bila škoda v sadjarstvu in vinogradništvu katastrofalna, bilo naj bi je za 40 milijonov evrov, so na ministrstvu za kmetijstvo odobrili upravičencem za tri milijone evrov in pol povračil. Ki jih bodo ekspresno izplačali te dni, po več kot enem letu! Zakon ob letošnji pozebi pa bodo, prav tako ekspresno, začeli pripravljati spet te dni. Najprej bodo seveda ustanovili komisijo.

Zdaj; minister Židan najbrž še ni slišal modrosti slovenskega pregovora: "Kdor hitro da, dvakrat da!" Kako tudi bi, ko pa prihaja iz kvote SD-ja, za ljudske modrosti in pregovore pa so zadolžene stranke desnega političnega pola. Prav tako čudi, da se tako v politiki kot v javnosti že druga spomladanska pozeba zapored obravnava sicer kot naravna nesreča, a precej mlačno. Politika ima, tako se zdi, veliko večje veselje z zemeljskimi plazovi in poplavami kot s katastrofami v kmetijstvu … Zalite kolesarnice na Viču so imele pred nekaj leti v javnosti mnogo bolj dramatičen odmev kot letos že drugo leto zapored uničeni sadovnjaki … Cinični del javnosti pa bo tako ali tako zagovarjal mnenje, da gre pri škodah v kmetijstvu za nekaj, kar se dogaja znotraj svobodne ekonomske pobude in da je pridelke vedno mogoče zavarovati. Kar sicer drži, vendar pri zavarovalnicah niso naivni in vsako posamezno katastrofo zavarujejo posebej. Se pravi, da kmetovalec sklene več zavarovanj: posebej proti toči, pozebi, boleznim itd. Vsota vseh mogočih zavarovanj, če bi jih recimo primerjali z avtomobilskim, je na koncu najverjetneje višja, kot je neto pridelek posamezne kmetije.

Da spoznamo, da gre v primeru škode po pozebi za nacionalno katastrofo največjih razsežnosti, ni treba daleč, niti niso potrebni zapleteni strokovni argumenti. V prvi trgovini kupite kilogram jabolk in opazili boste, da ima vsako jabolko svojo nalepko. Zaradi lanske pozebe slovenskega sadja je trgovina prisiljena v stoodstotni uvoz in tako se pridružujemo sadjarski civilizaciji, ki z nalepko jamči za vsako jabolko posebej. Ne bi sicer dali roke v ogenj za fitofarmacevtsko neoporečnost slovenskega kmeta, a tako daleč, da bi personificiralo sadje, naše kmetijstvo le še ni. Sploh ker letos ob sadju in delu zelenjave ne bo niti medu, so akcije, kot je "Slovenski zajtrk" in podobno, obsojene na propad.

In čemú se zdi polžja reakcija ministrstva za kmetijstvo ob zaporednih pozebah vredna vsega obsojanja? Po lanski pozebi, ko so številne kmetije vzele za svoje delovanje premostitveni kredit, jih bo letošnja ponovna katastrofa potisnila v izjemno težek finančni položaj. Spet bodo cinični ljubitelji turboliberalnega modela gospodarstvenega ustroja pripomnili, da je enako kot s podjetji na prostem trgu – a takšni se ne zavedajo ne realnosti slovenskega podeželja ne resnosti položaja. Mešetarjenje z milijardami, ki je arhitektonsko in miselno zgradilo prestolnico, je večini, tako tudi ministrstvu za kmetijstvo, vzelo moč zdrave presoje.

Druga katastrofa v dveh letih lahko povzroči propad večjega števila slovenskih kmetij, kar pa bi zlomilo hrbtenico slovenskemu podeželju in posledično tudi narodu.

Primerov za povedano je kolikor hočeš povsod okoli nas: v sedanjosti jih lahko opazujemo v eksodusu kmetovalcev iz hrvaške Slavonije, na domačem pragu, kot nas uči zgodovina, pa smo jih doživeli med izselitvenim valom kot posledico propada kmetij v zadnjih desetletjih devetnajstega in prvih desetletjih dvajsetega stoletja. Zlom kmetijstva s 300 tisoč izseljenih samo v zadnjih dveh desetletjih devetnajstega stoletja je ta narod že postavil pred preizkušnjo, s katero se ne more primerjati niti genocidnost obeh svetovnih vojn, niti čudaštva političnih ureditev, znotraj katerih smo živeli. Ne le manko prebivalstva, spremenila se je tudi pokrajina in obsežni deli Slovenije, danes zaraščene, ki pa so bili pred stoletjem in več že del kulturne krajine. Kakor koli nas urbanost vsakodnevno ujčka v mehak sen udobja, slovenstvo živi in pade s preživetjem podeželja!

S tega stališča se zdi dolgotrajno ocenjevanje škode, ustanavljanje komisij, zamuda s tako ali tako kar najmanjšimi mogočimi izplačili, pozivanje k zavarovanju, izjave za javnost in podobno izredno neresno in celo neodgovorno obnašanje. Prav tako je neodgovorno, da pozeba ostaja v domeni enega samega ministrstva, ki se že samo po sebi, regulirano do absurda, duši v papirjih. Čeprav gre za jabolka in hruške, vino in med, slive in češnje, pa tudi za solato, krompir in podobne malenkosti, ki mirno uspevajo tudi v supermarketih, je po našem svetem prepričanju Slovenija neposredno ogrožena. V takšnih primerih bi odgovorna vlada sklicala svet za nacionalno varnost in se problematike lotila skrajno resno in občutljivo – ne le zaradi kmetij in kmetijstva, temveč zaradi obstoja naroda kot takega.