Mesto je stagniralo. Interesne koalicije so pred njegovim časom v mestnem svetu leta blokirale vse bolj nemočni županji, ki sta jima često hrbet obračali še lastni stranki. Hkrati je desnica iskala novo poosebitev vsega slabega, saj je stara z vse bolj bledečo podobo Milana Kučana preveč izgubljala čustveni naboj. Ob pravem trenutku se je po odpoklicu iz Mercatorja našla oseba za glavno mesto v glavnem mestu.

Hodi po vodi, so ugotavljali tudi njegovi nasprotniki, ko je mestna uprava pred osmimi leti začela čudežno delovati hitreje in ko so se dolga leta le narisani projekti pod dnevnim osebnim budnim nadzorom Zorana Jankovića začeli resnično izvajati. Ko je leto dni po odstavitvi z vrha Mercatorja z 62,99 odstotka opravil s konkurenco na lokalnih volitvah in dobil večino v mestnem svetu, je bila pot odrešeniku tlakovana. Kakovostno tlakovana, bi samozavestno dodal župan, ki je med drugim osebno nadziral, da so bile kocke v mestu tako lepo in natančno zalite, da v njih ni ostala nobena ženska peta.

S fotografskim spominom za imena in večnim pojavljanjem in osebnim nadziranjem prometa je dosegel občutek večne prisotnosti in božjega (Horusovega) očesa, ki vse vidi in vse ve. Ljubljana je začela živeti hitro, odločno in učinkovito. Ne nujno vedno zakonito. Se spomnite prometa v mestnem središču? Leta razprav, posvetov, študij, analiz in delnih zapor so ali bolje rečeno niso zmogla spraviti avtomobilov iz mesta, kot so to storila prav vsa mesta. Župan ga je zaprl kar sam. Nezakonito. Brez potrebnega odloka. Kljub protestom pred magistratom. Novi način vodenja je bil s tem le še simbolno potrjen in sporočen prav vsem. V Ljubljani zakon ni bil več veljavni predpis, temveč ena oseba.

Ničesar lepšega si ni mogla želeti desnica. Dobili so osebo dvomljivih botrov, dvomljive preteklosti in dvomljivih sinov. Zoran Janković in Janez Janša sta postala slovenski jin in jang, dopolnjujoči si nasprotji, ki skupaj tvorita celoto. Na videz ločeni in nezdružljivi sili, ki se medsebojno dopolnjujeta in oplajata. Po teoriji jin in jang nikoli ne obstajata v mirovanju, vedno v dinamičnem vzajemnem delovanju. Nov simbol je bil tako rojen in desnica si je oddahnila. Politika, sestavljena iz nasprotja med pogoltno Ljubljano in revnim podeželjem, ter strah pred vsem zunanjim sta dobila nov zalet. Premehka strešica priimka je pomagala.
V boj proti Jankoviću je desnica prav zato pošiljala šestorazredne nepomembneže, ki so, kot Zofija Mazej Kukovič, iz periferije komaj našli do Ljubljane in ki jih je aktualni župan premagal z veliko večino. Tokrat svojega kandidata SDS sploh ni našel (oziroma iskal). Kar še zdaleč ni bilo naključno.

Cilj desnice, ki se pred volitvami zbira okoli magistrata, ni odnesti odrešenika iz njegovega templja. Politično veliko bolj oportuno bi mu bilo dokončno odvzeti njegovo magijo, ki so jo korupcijske zgodbe že dodobra načele. Kaže obetavno. Če bo Janković ponovil mandat, ga zagotovo ne bo vodil z udobno večino svoje liste kot zadnja dva mandata. Obeti in napovedi po kuloarjih kažejo, da si utegnejo približne tretjine v mestnem svetu razdeliti svetniki Zorana Jankovića, Mira Cerarja in stranke SDS. Ob averziji SDS-a do Jankovića in poudarjeni poštenosti ekipe Mira Cerarja lahko župan postane podoben talec mestnega sveta, kot sta bili njegovi predhodnici. Po enemu ali dveh blokiranih mandatih pa bo čas za novega odrešenika.