Medtem ko ameriški predsednik vsak dan pada v očitno luknjo morale brez dna, mi v glavi vsak dan bolj odzvanjajo besede raperja Eda Maajke: Biti antifašist je nekaj najnaravnejšega, s tem se človek rodi.

Naslov kaže na označevanje in pripadnost. Toda, kakšno označevanje in pripadnost komu? Se je res treba 75 let po porazu najhujše genocidne ideologije še vedno označevati in opredeljevati, da temu nasprotuješ in se postavljaš po robu, za vsako ceno? Seveda, za vsako ceno!

Na začetku novega tisočletja je veliki Jurij Gustinčič napisal kolumno z naslovom Jaz, komunist. Ne predstavljam si, kakšen pogrom bi se zgodil nad njim, če bi tisto kolumno objavil danes. Bil bi vse slabo, kar zajema slovenski besednjak vulgarnosti, začinjen s slabo slovnico nepismene spletne greznice ščuvalnih trolov, ki skupaj z Donaldom Trumpom na čelu tonejo v globočino morale brez dna. Nedvomno bi pritegnil skupino kletnih parazitov, da bi se zgražali nad naslovom, ki pa vsebine ne bi nikoli prebrali. In to je bistvo vsega.

Nihče (zelo zavestno posplošujem in se posipam s pepelom, da to občasno počnem tudi sam) več ne bere vsebine. Vsi bi brali naslove. Nekaj jih prebere še podnaslov, predvsem si pa zapomni priloženo fotografijo.

V tem kontekstu lahko gledamo tudi trenutne proteste v Združenih državah Amerike. Vsi izgredi, spopadi s policijo, ki so zdaj nastali zaradi umora Georgea Floyda, so samo naslov. Podnaslov je sistematično kratenje človekovih pravic marginaliziranih skupin – temnopoltih, Latinskoameričanov in Američanov azijskega rodu, ki jih je novi koronavirus v očeh rasistov še dodatno umazal, in vseh “tujcev”, ki omadežujejo “ameriške sanje”, ki – kako ironično – temeljijo na tem, da lahko vsak uspe. “Melting pot” fašizma.

Vsebina pa sega že tako daleč in je tako obsežna, da je za povprečnega uporabnika interneta (zopet namerno in zavestno posploševanje), nerazumljiva in tudi nedojemljiva zaradi svoje zagledanosti vase. Aleksandar Hemon je pred kratkim rekel, da takšnim v Bosni in Hercegovini pravijo, da imajo možgane v obliki črte na aspirinu. Pri nas bi rekli takšnim ozkogledni, po domače, da na svet gledajo, kot da imajo plašnice na očeh.

Da napoveš vojno vrednotam, kot so solidarnost z zatiranimi, spoštovanje človekovih pravic, nasprotovanje diskriminaciji, nasilje ter svoboda in pravičnost, to so tudi vrednote antifašizma, pa v glavi nimaš niti te ozkogledne ravne črte, ki je na aspirinu.

“Ljudje ne morejo obstajati kar tako, odtujeni od skupnosti. Ravnodušnost je neodločnost, je zajedavstvo, je strahopetnost, ni življenje. Zato sovražim ravnodušne, kajti ravnodušni se umikajo pred odgovornostjo. Živeti namreč pomeni biti angažiran.“ Tako je zapisal Antonio Gramsci, ko je trpel pod fašizmom. “V življenju manjšinske skupnosti ni nič samoumevnega, še najmanj lastna identiteta. Debata o antifašizmu se je znašla v slepi ulici, kot bi šlo samo za debato med komunisti in fašisti, to je napaka.” Besede, ki mi jih je ob dnevu zmage nad fašizmom povedal tržaški Slovenec, zgodovinar in filozof Jernej Šček, se neverjetno skladajo tudi z zdajšnjim kontekstom dogajanja v Združenih državah.

Ameriška zgodovina je nedvomno izjemno zapletena, a izhaja iz evropskih tradicij in kultur. Vseeno pa se nam že lep čas v Evropi dogaja nasprotno. V Evropo vstopa ameriški način gledanja na svet. Dobro-slabo, črno-belo, indijanci-kavbojci. Kar lahko vidimo, se ves čas teh protestov dogaja na drugi strani Atlantika. Je pri nas drugače? Kako bi rad zapisal, da je, pa ni.

Tukaj je v ospredju termin, ki ga poudarja antropologinja Irena Šumi, kri in grudovstvo. Poseben zgodovinski tip rasizma, ki ni značilen samo za Slovence, ampak je srednjeevropski fenomen. “Problem pri krvi in grudovstvu je, da je tako naturaliziran, da se ljudem zdi, da zaradi tega, ker to verjamejo, niso rasisti. To je središče take popolne naturalizacije.” In tukaj na plan privre tudi domoljubje. Večina (posplošujem!) ga dojema kot – imeti rad svojo državo, nekateri v njem vidijo samo jezik, nekateri pa (bognedaj večina) v njem vidijo tudi priložnost za poveličevanje “svojega” naroda. A vse to je le naslov.

Vsebina je veliko globlja, Irena Šumi: “O domoljubju kar naprej govorijo razni totalitaristi, ampak domoljubje je drugo ime, romantizirano ali pa ideološko zlorabljeno, za dejstvo, da smo ljudje patološko-socialna vrsta. Kjer koli živite, se boste začeli angažirati z okolico, njene probleme participirati, se tam udejstvovati. Skratka, postali boste del diskurza in boste, kot pravite po Gramsciju, angažirani. To je domoljubje, nič bolj privzdignjenega kot to. Gre za drugo ime za človeško diskurzivnost, ki je celo tako sofisticirana, da jo lahko gojimo na ravni zamišljene skupnosti. Skupnosti slovenskih državljanov in prebivalcev, ki jih, hvala bogu, ne boste nikoli vseh spoznali, ker jih najbrž ne bi marali, a vendarle živite kot člen v diskurzivni verigi. /…/ Domoljub je tisti, ki se politično in socialno angažira v svoji diskurzivni skupnosti in se mora angažirati tudi kritično. Biti kritičen do svoje zamišljene skupnosti – recimo države ali naroda – je del domoljubja, vendar je to seveda v razmerah krvi in grudovstva še posebej močno preganjano, ker sta kritika in analiza sprejeti in dojeti kot nemoralni. Nihče vam ne bo rekel, da nimate prav, ampak vsi vam bodo rekli, da če si pa to rekla, pa nisi Slovenka. To so redne mentalitetne posledice takega kri in grudovstva.”

O trenutnem času pater Branko Cestnik pravi, da vlada negotovost: “Zato, ker se ena paradigma izčrpava, ta moderna paradigma, povezana s kapitalističnim razvojem. Druge paradigme pa še ni. Zato negotovost. Za zdaj dobro razdelane alternative liberalni demokraciji, povezani s kapitalizmom, še ni.”

Pater Cestnik poudarja, da človek potrebuje korak k spoštovanju stvarstva, torej ekološki korak, socialni korak in pa večjo pravičnost: “Ne moremo imeti razvoja na račun nekoga drugega. In seveda družbeni korak, svoboda govora, demokracija. Evropa je otok demokracije. Tega se moramo zavedati.” Čeprav se je brez dvoma opredelil za antifašista, ob tem pa tudi za antikomunista, sam ne mara oznak “anti”, “proti”, zato je raje za demokracijo, človekove pravice, spoštovanje drugega, solidarnost.

V tem smislu je tudi to nekaj najbolj naravnega za človeka. Edo Maajka je v istem kontekstu povedal, da se človek sovraštva nauči s socializacijo. Ob tem se je vredno vprašati, kako zelo pokvarjen mora biti človek, da svoje otroke uči sovraštva na račun drugega?

Ni treba, da smo proti čemu, da smo “anti”, a če obstaja nekaj, kar neposredno ogroža naš obstoj, osnovne človekove pravice, svobodo in pravičnost, potem se je temu vredno upreti. Mirno, pametno, potrpežljivo, dostojanstveno, biblijsko nastaviti drugo lice. A kaj, če se vsi ti načini iztrošijo. Kaj, če se tlačenje in zasužnjevanje ne končata? Kaj, če pred tvojimi očmi nekoga potolčejo, zadušijo, ubijejo? Se raje orwellowsko zatečemo v kitov trebuh in nemo opazujemo dogajanje okoli nas, kot pa da se aktiviramo, zavzamemo drug za drugega in upremo? Odgovor bi moral biti: pod nobenim pogojem. Vsi vemo, kako se konča pesem nemškega pastorja: “Najprej so prišli … po komuniste, pa sem ostal tiho, ker nisem bil komunist.” Očitno bodo vsak čas prišli po nas.