Nekateri so začeli lov predvsem pa linč in stigmatizacijo okuženih. Če bi živeli še vedno v časih – ali pa v kateri drugi državi še vedno –, ko je bil javni linč dovoljen, bi torej takšne lahko tudi kamenjali. Zdaj smo kamenje zamenjali z besedami, predvsem na širnem spletu, kjer po družabnih omrežjih lahko spremljamo grožnje tistim, ki se niso hoteli odpovedati smučanju v Dolomitih. Prišli smo celo tako daleč, da so nekateri pograbili priložnost za zlorabo najšibkejših delov družbe, starejših. (Vojni) dobičkarji ob takšnih (izrednih) razmerah vedno prilezejo iz podganjih lukenj.

Ob vsesplošni paniki, ki je zajela skorajda že ves svet, predvsem pa ob zelo resnih razmerah, se skoraj nihče ne posveti tistemu vprašanju, ki je sicer ves čas na dlani, a se vztrajno izmika in dela nepomembno. Komu koristijo dolgotrajne izredne razmere?

Zapiranju med štiri stene, prepovedi rokovanja, zbiranju na ulicah in drugim drastičnim ukrepom, ki jih uvajajo države, da bi se zajezilo širjenje vseprisotnega virusa, ne smemo dopustiti, da bi iz nas na plan privlekli najtemnejše oblike človeškega uma, ki se ob individualiziranju precej zmrači. Človek je družabno, družbeno bitje. Ljudje potrebujemo drug drugega. A vsaka kriza, ki nas zadene, sproži strah in za ta strah ljudje vedno iščemo določenega krivca, je prejšnji teden razlagal dr. Luka Culiberg. Vsak ima svoj strah in takrat se nihče ne meni za strah drugega. V tem trenutku, ko nas neposredno ogroža biološka nevarnost, nam je torej čisto vseeno za strah za nekoga, ki je v naših očeh “drugi”. Še več, celo radi bi videli, da nas ta “drugi” ne obišče in da z njim nimamo nikakršnih stikov. Zato nam je tudi popolnoma vseeno, kako se v tem trenutku z “drugim” ravna. Mi smo žrtvovali svoje človekove pravice do združevanj, če že, naj tudi “drugi” žrtvuje kaj. Naj žrtvuje človekovo pravico do dostojnega življenja, hrane, bivanja, prošnje za azil. In ob tem ni pomembno, v kakšnih razmerah je “drugi”. Pomembno je, da imamo mi dovolj toaletnega papirja, konzerv tune in fižola, testenin, riža in mleka. Briga nas, da “drugi” medtem ne jé ničesar ali pa prebira po smeteh, prosi za ostanke, mogoče sprejme v naprej pripravljeno hrano človekoljubnih organizacij. Nas greje plin, njih “druge” naj greje vonj po plastiki ali adrenalin ob solzivcu. Če bomo zdaj malo počakali, da ta virus gre in se ga rešimo, bo našemu gospodarstvu pomagala na hitro skupaj nabrana milijarda, mi vendarle za to garamo vsak dan, tudi dlje, kot bi morali, takšni so pač časi, čeprav je izgorelost v modi. “Drugi” ne more računati na milijardo, kaj šele na milijon ali tri za brezplačna kosila. “Drugi” je namreč nevaren. Za to smo izvedeli na spletu, na družbenih omrežjih, predvsem pa iz ust politikov. Dr. Ana Bojinović Fenko je s kolegi prišla do rezultata raziskave, da je od zadnjih kriz samo protimigrantska politika vplivala na kakšno izmed političnih zmag v Evropi. Politična zmaga na svoji poti ne izbira sredstev. Izdajalci gor ali dol.

Prebivalci največjega egejskega otoka Lezbos so že ob izbruhu begunske krize leta 2015, ko je čez njihov otok po hitrem postopku šlo več kot pol milijona ljudi, opozarjali na to, da ne bodo dolgo zdržali. Takrat je papež Frančišek Lezbos poimenoval za otok miru in prijateljstva. Prisotno je bilo veliko prijaznosti in humanizma. A tudi ta imata svoj rok trajanja, če ju ne znamo negovati. Na Lezbos so tako grška vlada kot Evropska unija s sklenjenim dogovorom med Turčijo in Evropsko unijo leta 2016 pozabili. Pozabili so na domačine in na tam v azilno birokracijo ujete begunce. Njihovo število se je ves čas večalo, zdaj je poskočilo na 20 tisoč. Takšnih razmer na otoku še ni bilo. Domačinom je prekipelo, nekateri so začeli pokati od sovraštva do oblasti, ker je pozabila na njih, nekateri od sovraštva do beguncev – “drugim”. In virus, ki že nekaj časa pesti Evropo, se je prenesel tudi na Lezbos. Virus rasizma, sovraštva, fašizma in nacizma. Neonacistični skrajneži so namreč na Lezbos, pa tudi na kopensko mejo med Grčijo in Turčijo, prišli lovit begunce, migrante in pa tudi človekoljubne domačine, aktiviste, delavce ter seveda novinarje. Kako že gre: najprej so prišli po … pa nisem storil ničesar. Medtem grška oblast s podizvajalci lovi ljudi ob reki Evros kot podgane in jih trpa v skladišča, ropa, pretepa ter jih pošilja nazaj čez Evros, ki ga v istem času Bolgarija s pomočjo svojih jezov dodatno poplavlja. Ampak, a nismo to že nekje slišali? Točno o tem že ves čas pripovedujejo, da se dogaja v naši neposredni bližini na bosansko-hrvaški meji, kjer po mnogih dokazih hrvaška policija počne popolnoma enako. Zdaj pa bi se rada odkupila s sprejemom otrok z Lezbosa, medtem ko jih je še pred nekaj tedni vztrajno s pendreki tepla nazaj čez Gorski kotor v Vučjak nad Bihaćem. In to da je Evropska unija danes ponudila 5000 beguncem ali migrantom denar v znesku 2000€, če se vrnejo v domovino, je cinizem brez primere.

Na to, kar se dogaja na Lezbosu, bomo zdaj za nekaj časa pozabili. Moramo se namreč posvetiti pomembnejšim temam. Našemu virusu. Moramo se namreč izolirati in osamiti. Tako bo bolje, tako bo lažje šlo čez. Res je. Ob vsem tem moramo predvsem poslušati strokovnjake.
Ne smemo pa dopustiti, da se izoliramo v naših glavah. Da se odpovemo temu, da smo ljudje. Zakaj se namreč borimo proti temu, da bi premagali virus? Za to, da se bomo nekoč lahko znova prosto gibali, hodili na koncerte in v najbolj priljubljena slovenska zbirališča – nakupovalne centre. Predvsem pa, da se bomo lahko znova družili. Vendar kljub temu, če bomo premagali novi koronavirus, ni rečeno, da bomo premagali virus rasizma in sovraštva. Zaprimo si meje, ampak odprimo srce. Ne podajmo si (še) rok, ampak ohranimo nasmeh in toplino na obrazu.