Čas za počitek, zato se posedejo na tla. V mimobežnem prizoru vidimo od zadaj figuro, ki jo prepoznamo kot Kristusa. Ta se skloni k sužnjem in jim ponudi vodo. Zraven se pojavi rimski poveljnik in nadere Kristusa, zakaj sužnjem daje piti. Kristus ne reče ničesar, samo dvigne se. Rimski poveljnik zdaj obmolkne in se nekako odmakne. Večkrat ko da poskusi pogledati v tujca z vodo, vendar se zdi, kot da ne zmore.

Ne vem, od kod ustvarjalcem filma ideja za prizor, ampak nekaj v njem spomni na naslednjega:
Kathy Boucher je še v sedemdesetih (?) letih dvajsetega stoletja obiskala Nisargadatto v Bombaju. Nisargadatto je Boucherjeva našla v majhnem stanovanju v neki stranski ulici. Poroča, da je celo njegovo bitje gorelo v nekakšni nedoumljivi intenzivnosti. Prežgal jo je s pogledom, ki ga ni mogla razvozlati. Kot da je bilo težko gledati vanj.

O Nisargadatti sem sicer pisal tule.
Njegov grobi jezik in omejeno besedišče sta bili orodji, s katerima je proizvajal neverjetne pomene. Nisargadatta je jezik popeljal tja, kjer jezika prej ni bilo. To je tisto, na kar zares mislijo, ko govorijo o 'širjenju zavesti'. To je Nisargadatta lahko naredil samo zato in pod pogojem, da je na tistem novem, nekartiranem ozemlju pred tem res bil. Da je torej doživel 'novo zemljo' in 'novo nebo', če hočete. Sam je (na zelo specifičen način!) zanikal reinkarnacijo, pravzaprav je svoje obiskovalce pogosto vprašal, ali so se sploh rodili. Za nekatere so bila (takšna) vprašanja (na zelo specifičen način!) šokantna.

Vse skupaj je zelo blizu bistvu (velike) umetnosti. Pogovori z njim se berejo kot poezija visokega reda. Indijci sicer nimajo organizirane filozofije, kot jo poznamo na Zahodu. Tudi organizirane umetnosti ne poznajo. Tu pa tam naletimo na kakšno izjemno skulpturo, kos poezije, kos muzike. Vse to je utopljeno v popolnem kaosu. Menda tudi obstaja starodavna prerokba, ki opisuje sodobnost kot čas, v katerem bo prevladal okus 'nižjih' slojev. No, glejte MTV ali pojdite na bienale, pa vam bo jasno, na kaj se prerokba nanaša. Prerokba implicira, da je nekoč obstajal čas, ko je prevladoval okus 'višjih' slojev.

Ko govorijo o 'višjem' ali 'nižjem', seveda nimajo v mislih ničesar vulgarno marksističnega.
In morda prerokba sploh ni vezana na časovnost. Morda je bilo vedno tako in pravzaprav govorimo o strukturnih načelih.

Zdaj so v slovenščino končno prevedli osrednjo knjigo pogovorov z njim Jaz sem to.