Najprej je to odsotnost realnega akcijskega načrta, kako in kakšen EU lahko obstane. Drugič, Juncker je kot politik precizno utelešenje tega, zaradi česar je evropska ideja zašla v slepo ulico. Kot dolgoletni vodja evroobmočja je prvi med odgovornimi za zgrešene principe reševanja grške krize, na drugi strani pa je kot šef luksemburške vlade z dvostranskimi dogovori z multinacionalkami o izogibanju davščinam Unijo pretvoril v servis kapitala. S tem je ta začela razpadati kot prostor, ki promovira najširšo blaginjo, vladavino prava, enakopravnost in socialno državo kot temeljni civilizacijski dosežek.

Junckerjeva postanek v Ljubljani je bil s teatraličnimi izkazovanji naklonjenosti med njim in premierjem Cerarjem predvsem kot samoovadba bruseljske vrhuške, da nima ne verodostojnosti ne karizme za presekanje uničujoče spirale. Zato je bil "small talk" Cerarja in Junckerja o golfu in seksu v bistvu simboličen; zaradi prestižnih iger odtujene politične elite so nasrkale množice in ne tisti, ki so pred desetletjem napihnili balon gospodarske krize.

Režirani pogovori z državljani so ob tem le nasilni piarovski poskusi preseganja velike luknje, ki zevajo med vladajočimi in vladanimi. Čakanje na preobrat je v resnici vse bolj upanje na čudež, na gospodarsko renesanso, ki bi ljudem vrnila perspektivo boljšega življenja v evropskem projektu.

Edino, čemur je bilo vredno nazdraviti ob vsem tem, pa magari s teranom, je bila misel, da je bil to najbrž Junckerjev poslovilni obisk. In da se poslavlja tudi EU-nomenklatura, ki je Unijo potisnila v objem radikalcev raznih vrst. A kaj, ko je prognoza, kaj lahko prihaja za njimi, ta hip še bolj strašljiva. In EU čaka v resnici nepredvidljiv šesti scenarij. Pišejo ga vse močnejše nacionalistične sile. Juncker in kompanija so ljudi degradirali, razjezili, nacionalistom pa pogrnili mizo za orgijo populizma, ki nam jo zdaj servira politična realnost. Peace, ljubav, bok* Evropska unija!

*Mir, ljubezen, zbogom.