Ko sta v drugi polovici 80. let, takrat smo bili še globoko v komunizmu, nadškof Šuštar in visoki politik Smole prvič, prav na našem radiu, voščila vesele božične praznike, je završalo po vsej nekdanji državi. To je bil pravzaprav prvi resnejši prelom s federacijo, ljudje preprosto niso mogli verjeti svojim ušesom. To je bil čas junakov, a hkrati preprostih in predvsem normalnih ljudi.

30 let pozneje si visoki državni uradnik, predstavnik SD-ja, privošči pobalinsko božično čestitko. Sklicevanje na neki film, ki smo ga pač vsi videli, pokaže vso majhnost posameznika, ki na šolskem ministrstvu navsezadnje odloča o marsičem. Tudi o tem, kako bo zdajšnja mladina spoštovala našo polpreteklo zgodovino. Izjava, ki smo jo objavili v naši včerajšnji Jutranji kroniki, je dovolj nazorna: "Meni osebno ta praznik, na žalost, pomeni zelo malo. Podobno opažam pri svojih vrstnikih."

Mnenje se je jasno nanašalo na včerajšnji dan samostojnosti in enotnosti. Gre za enega dveh največjih državnih praznikov … Vse visokoleteče besede o poslušanju drug drugega, spoštovanju razlik in drugačnih stališč so zaman, če slavnostni govornik, predstavnik največje opozicijske stranke v parlamentu, ki je pred 29 leti opravil zgodovinsko državotvorno dejanje, tokratno slavnostno sejo zlorabi za strankarsko promocijo. Vse, kar smo storili mi, je bilo v redu, vse, kar počnete vi, je slabo. Ob takem nastopu se številni, žal, zdaj že pokojni preudarni odločevalci tistega časa obračajo v grobu.

Tudi mediji imamo v tem pogledu izjemno odgovornost, moramo izobraževati, poučevati, opozarjati in predvsem pravilno umeščati vsebine. In žalostno je, da obe največji televiziji, ena nacionalna, druga komercialna, svoje osrednje informativne oddaje 26. decembra ne začneta z dogajanjem, zaradi katerega imamo danes državo.

Razvrščanje vsebin glede na gledanost mora ob takih dneh ostati v ozadju. Sicer bodo tudi današnji malčki čez 30 let ta res veliki dan sprejemali zgolj kot prosti dan.