Po vseh poskusih Madrida, da bi, tudi z nasiljem, onemogočil izražanje volje ljudi na referendumu, in po vseh neuspešnih poskusih Barcelone, da bi se s špansko vlado usedli za skupno mizo, se 27. oktober v zgodovino vpisuje kot dan, ko je Katalonija razglasila neodvisno republiko. Dan močnih čustev, a hkrati zavedanja, da je nujen trezen pogled naprej.

Španski premier Mariano Rajoy se bo v zgodovino vpisal kot človek, ki mu je uspelo državo, zdi se, dokončno razdeliti. K včerajšnji odločitvi večine v katalonskem parlamentu je privedla prav njegova politika v zadnjih več kot 10 letih, vse odkar je še kot vodja opozicije na vse načine spodkopaval sprejetje novega katalonskega statuta, tako z umazano protikatalonsko kampanjo zbiranja podpisov kot z zahtevo po presoji statuta na španskem ustavnem sodišču. Statut, ki je bil potrjen tako v katalonskem kot v španskem parlamentu in na katalonskem zavezujočem referendumu, je ustavno sodišče, ki je po mnenju kritikov še vedno pod močnim vplivom frankistične ideologije, nato deloma razveljavilo.

Katalonce je pri tem najbolj zabolela razveljavitev določila, ki jih opredeljuje kot narod. Ta odločitev je med Katalonci znova obudila spomin na represije, ki so jih doživeli od španske države, posebej v 20. stoletju med državljansko vojno in v času Frankove diktature, in sprožila občutek, da se ta država od takrat pravzaprav ni bistveno spremenila. Rajoy pa je, zdaj že kot predsednik vlade, z vsako svojo odločitvijo in zavračanjem vsakršnega dialoga ta občutek le še stopnjeval.

S svojo odločitvijo o neposrednem nadzoru in odstavitvi oziroma celo zaprtju vseh pomembnih katalonskih institucij, ne le vlade in, naj opozorimo, demokratično izvoljenega katalonskega parlamenta, je znova dokazal, da je frankizem v španski državi še vedno zelo živ. In to je težava, s katero bi se morala ukvarjati Evropska unija. Vprašanje je, koliko si Katalonci zares ne želijo živeti skupaj s Španijo. Vendar si želijo in zaslužijo živeti v demokratični državi. Evropska unija, katere temelj naj bi bile prav človekove pravice in demokracija, bi jih v tem prizadevanju morala podpreti.