Ko sva se z družino preselili v Združene države Amerike, sva opazili, da je enakost le načelo in ideal moderne družbe. V resnici ljudje drug drugega še vedno presojamo in diskriminiramo po lastnostih, nad katerimi posameznik nima nobenega nadzora.

V ZDA sva začeli opažati, da je bil najin spol, čeprav sva belki – torej najbolj privilegirana družbena skupina, večkrat uporabljen proti nama. Drobne pripombe in šale, ki so nama jih namenjali prijatelji, znanci in celo družina, so bile morda povsem nedolžno izrečene, a so izražale seksizem. Dekleta preveč govorijo. Deklice je treba videti in ne slišati. Drži se svojega videza. Ti stavki so se nama podzavestno vtisnili v spomin do točke, ko sva jim začeli verjeti. Začeli sva ugotavljati, da so belopolti heteroseksualni moški najbolj privilegirana družbena skupina, marsikdo med njimi pa izvajajo krivice drugim družbenim skupinam zaradi barve kože, narodnosti, vere, spola, spolne usmerjenosti in tako naprej.

V ZDA sva začeli opažati tudi, kako so bili Afroameričani, Latinskoameričani, pripadniki skupnosti LGBTQI in drugi diskriminirani na subtilne, pa tudi očitne načine. Čeprav si družbe in mediji pogosto prizadevajo prikazati, da je rasizem odpravljen, to ni tako. Ravno nedavni dogodki z Georgeem Floydom kažejo, da bil rasizem v družbi zgolj zakrinkan in je še vedno zelo prisoten.

Dobro se tudi spomniva, kako naju je ena od prijateljic gvatemalskega rodu, ki sva jo spoznali v ameriški šoli (in je za naju ena najpametnejših oseb, kar jih poznava), nekega dne razburila, ko nama je potožila o zelo škodljivi in rasistični pripombi ene od sošolk na temo prehajanja meja med Latinskoameričani, kar je predvsem v ZDA zelo občutljiva tema.

Takrat sva spoznali, da nobena od naju ne bo nikoli mogla razumeti bolečine in drugih neprijetnih občutkov, ki jih nekateri ljudje doživljajo vsak dan. Midve ne doživljava pogledov posmehovanja ali celo strahu zaradi barve kože. Ker sva belopolti, naju bo družba postavila pred osebe druge barve kože. Pa tudi če bi se preselili v Afriko ali Latinsko Ameriko, kjer večinsko prebivalstvo ni belopolto, je koncept "bele nadvlade" tako močan, da bova tudi tam prej pozitivno kot negativno diskriminirani.

Pred časom sva se z družino preselili v Rusijo. Večina prebivalstva v Rusiji je belopolta, sicer s številnimi azijskimi "izjemami". Prva stvar, ki sva jo opazili, ko sva s pomočjo moskovskega metroja poskušali pridobiti tisto pristno izkušnjo domačinov, je bila, da varnostniki na vhodu v metro "naključno" preverjajo potnike. Razlog: varnost. Opazili sva, da so bili ti "naključno" izbrani posamezniki vedno azijskega videza in da so bili obravnavani zelo nehumano, če so varnostniki nato celo ugotovili, da imajo pri sebi nedovoljene stvari.

Čeprav ponižanja in stalnega trpljenja teh posameznikov nikoli ne bova mogli v celoti dojeti, bova vseeno storili vse, kar je v najini moči, da bi jim pomagali imeti enake možnosti v življenju, kot jih imava midve. Sva iskreni zaveznici manjšinskih in pogosto diskriminiranih skupin in se bova na njihovi strani borili, da dosežemo enakost. Verjameva namreč, da nas v današnjem času lastnosti, s katerimi se rodimo, naše verovanje in pa to, koga imamo radi, ne bi smeli stati življenja.