Ob vseh običajnih težavah, ki so se zvrnile na našo mlado demokracijo, je zadnje dni v ospredje stopil še prepir o dogajanjih med slovensko osamosvojitveno vojno. Med tisto vojno, katere spominu se bomo v naslednjih nekaj tednih poklonili ob 25. obletnici. Tako so prepiri o dogajanjih med desetdnevno osamosvojitveno vojno postali srčika medijskih in političnih razglabljanj zadnjih dni. A ob očitni politizaciji in navijaštvu je skrajni čas za nekoliko bolj teoretični pristop k vsej zadevi. Torej se posvetimo zgodovinsko-logičnim zadregam v zvezi s slovensko osamosvojitveno vojno.

Najprej in na začetku … Kot vemo, se Slovenci tradicionalno ne strinjamo okoli poteka druge svetovne vojne. Kar ni nič posebnega, številni narodi se ne! Ob tem pa smo po četrt stoletja dobili še novo nestrinjanje, se pravi nestrinjanje okoli poteka osamosvojitvene vojne. Recimo tako; v dvajsetem stoletju smo šli kot narod skozi tri vojne, okoli poteka dveh se ne strinjamo. Najbrž se ne bi strinjali niti s potekom prve svetovne vojne, pa nas je rešil čas, ki teče.

Tako imamo na srečo za analizo le dve vojni. Kot vemo, je javna razprava o tragediji druge svetovne vojne, kolaboraciji in revoluciji še vedno živa in nič ne kaže, da bo kmalu presežena. Tej za narod boleči, pa tudi široko izkoriščani in manipulirani temi, pa se je zdaj priključila še razprava o dogajanjih pred in med meseci ter po slovenski osamosvojitveni vojni leta 1991. Takrat ko smo jo doživeli in spremljali ter preživeli, si nismo mislili, da se ljudje, ki smo jim zaupali osebno in narodovo usodo, tako korenito ne strinjajo …

Popravek: da se "ne strinjajo", smo sicer zaslutili že kmalu po vojni, kako zelo so se sovražili in se še sovražijo, pa ugotavljamo šele zadnje dni. Niti ne nujno cinično, razmišljujoči danes ugotavlja, da se je slovensko politično in vojaško vodstvo junija 91 medsebojno sovražilo bolj, kot so skupaj sovražili ljutega sovraga. Ampak pustimo spekulacije.

Razprava na tem mestu zavije v nenavadno smer: zgolj za potrebe teoretičnega modela se vprašajmo: "Ali so ljudje, ki se ne strinjajo okoli poteka druge svetovne vojne na Slovenskem, isti ljudje, ki se ne strinjajo s potekom osamosvojitvene vojne?" Takole čez palec in glede na politično krajino Slovenije, bi rekli da ja. Če imaš kritično in aktivno mnenje o dogajanjih med drugo svetovno vojno, ga boš imel tudi o dogajanjih med osamosvojitveno vojno. A žal so poglobljena mnenja v naših krajih hitro zbanalizirana, v primeru današnje teme na aktivni antagonizem med Kučanom in Janšo. Navijanje za enega izmed njiju - in to je neverjetno - v marsičem določa tudi posameznikovo stališče o dogodkih med drugo svetovno vojno. Še drugače: o drugi svetovni vojni negujemo dve resnici, po novem negujemo dve resnici tudi o osamosvojitveni vojni.

Imeli smo možnost, da zgodovino predamo zgodovinarjem, pa smo jo raje odpeljali v politiko, v javnost, v medije in za šanke, zato pa danes imamo godljo, kot jo imamo. In zato ocenjujemo preteklost po domače in čim bolj enostavno, da bo ja lahko razumljivo za vse … Ni potrebno vedenje, ki zahteva opredeljevanje; pojdimo raje navijat. Poženimo torej kolo usmiljenja in pomilovanja …

Milan Kučan je komunist. Med drugo svetovno vojno je navijal za partizane, med osamosvojitveno vojno pa za jugoslovansko armado. Kar je logično. Tako partizani in jugoslovanska armada so bili komunisti. Janez Janša je njegov antipod. Med drugo svetovno vojno je navijal za domobrance, med slovensko osamosvojitveno vojno pa za teritorialno obrambo. Kar je logično - oboji so se borili proti komunistom. Kar pa za seboj potegne nerodno sklepanje, da so po tej logiki teritorialci neposredni nasledniki domobrancev, jugoslovanska agresorska armada pa neposredna naslednica partizanske vojske.

Če ignorantska množica nekritično veruje v preproste predpostavke, se kaj hitro rodijo bizarne posledice …

A teorija zdrži zgolj, če dneve preživljate v strastnih debatah o dogajanjih med zadnjima dvema slovenskima vojnama. In takšnih nas je, kot je prepričana slovenska politika, v tej državi ogromno.

Kar pa je najbolj neverjetno; zgornji močno pretiran aksiom, o povezavah med drugo svetovno in prvo osamosvojitveno vojno, preživi tudi praktični preizkus. V prid izrečenemu gredo vsakoletne zadrege ob proslavljanju osamosvojitve, ko se politična desnica ne udeležuje slovesnosti zaradi prisotnosti veteranskih organizacij, ki imajo na praporih rdečo zvezdo. In ki jih politična levica podpira.

Ampak do letos je bila vse to le junijska folklora. Letos bo drugače. Kot da ne bi poznali godlje, po kateri plavamo, smo si za proslavo naročili ugledneže z vsega sveta. Čeprav ne dvomimo o spretnosti državnega PR-ja, pa bo potrebno kar nekaj pojasnjevanja … Kako bodo gostitelji razložili tujim gostom, da nekaterih osamosvojiteljev ni na proslavi, ker menijo, kako so poraženci druge svetovne vojne poznejši zmagovalci slovenske osamosvojitve, drugi osamosvojitelji, ki pa so na proslavi, pa menijo, da so zmagovalci druge svetovne vojne hkrati tudi zmagovalci slovenske osamosvojitve.