Pravljice so na prvi pogled povsem nedolžne in marsikdo jih pomete v isti koš z otročarijami, izmišljotinami in drugimi nepomembnostmi. Vendar videz seveda vara.

Za začetek lahko pogledamo v učne načrte. Čeprav pravljice otrokom berejo in pripovedujejo že od samega vstopa v vzgojno-izobraževalni sistem, se pravi, od vrtčevskih jaslic naprej, hitro ugotovimo, da:

• v kategorijo pravljic uvrščajo kar vse zgodbice za otroke, tako pravljice kot pripovedke, basni …
• nekateri vzgojno-izobraževalni sistemi pravljice do določene starosti zavestno izpuščajo iz programa (večinoma, vsaj po mojem mnenju, iz popolnoma napačnih razlogov);
• tisti vzgojno-izobraževalni sistemi, ki pravljicam namenjajo vsaj nekaj časa, običajno ostanejo omejeni zgolj na zabavni in vzgojni del te plemenite literarne zvrsti;
• vzgojitelji in učitelji pravljice predstavljajo na tako različne načine, da se otroci začnejo kaj kmalu spraševati, katera Trnuljčica je prava;
  
• tudi številni starši imajo s pravljicami težave, kar bomo v nadaljevanju tudi malce podrobneje razdelali.

V nasprotju s splošnim prepričanjem pravljice kot literarna zvrst več kot prvih sto let svojega obstoja (v grobem je to obdobje od precioz do druge izdaje pravljic bratov Grimm) niso bile namenjene otrokom (podrobneje o zgodovini pravljic ob kaki drugi priložnosti). Tako nas ne sme čuditi, da imajo praviloma z njimi bistveno več težav odrasli (od pretirano zaskrbljenih staršev do tečnih dedcev v srednjih letih, kakršen sem sam) kot njihova mladež.

<-- Vsebina spodaj se je prenesla iz starega urejevalnika. Odstranite to vrstico in shranite/uredite novico. -->

Tule so le nekatera vprašanja in pomisleki, ki se prej ali slej porodijo vsakemu kolikor toliko kritično razmišljujočemu roditelju:

• Je moj otrok sposoben prebaviti toliko nasilja, kot ga ponuja na primer Sneguljčica, ali pa ga bo zvečer (in morda še naslednjih petnajst let) tlačila mora?
• Je ta pravljica sploh primerna za mojega otroka, saj je glavni junak v njej goljuf, poleg tega so v njej tudi prizori z goloto in namigovanje na spolnost?
• Ali niso vrednote, ki jih zagovarjajo pravljice (ali vsaj nekatere med njimi), v nasprotju z vrednotami, ki bi jih radi vcepili svojemu otroku?
• Mar ne bi sedemletnika, namesto da čas zapravlja za pravljice, veljalo raje vpisati k učenju tretjega tujega jezika?
• Kakšen smisel ima vendar poslušati pravljice, ko pa v resnici poštenje ni nikoli nagrajeno in revni fantje nikoli ne poročijo lepotic?

In potem mi pride v roke zvezek z zapiski šestega razreda, kjer se naj bi kar pet šolskih ur ukvarjali s pravljico! Lahko si mislite, kako sem postal radoveden, ko sem polistal po snovi, saj sem pričakoval vsaj kakšno zanimivo misel, iz katere bi poskusil izpeljati kakšno filozofsko ali vsaj suhoparno dejstvo podkrepiti s sočno podrobnostjo iz meni tako ljube tematike.

Nato razočaranje. Nekaj vrstic, zgolj opornih točk, ki se jih mora otrok naučiti, vendar ne tudi razumeti (saj kako pa bi jih, ko vse skupaj nima nobene vsebine, kaj šele povezave z drugo snovjo, ki jo mora obdelovati povprečen šestošolec, na primer z zgodovino ali zemljepisom), če hoče pri slovenskem jeziku spodobno oceno. Pa tudi nad tistimi nekaj vrsticami bi imel kaj pripomniti, saj ne le, da ne povedo ničesar za življenje uporabnega (v nasprotju z vsako kolikor toliko znano pravljico), ampak na več mestih preprosto ne držijo.

Seveda nisem takoj obupal. Pobrskal sem še po drugih zapiskih, tudi pri učencih drugih šol, in našel podobno žalost. Nisem si predstavljal, da je mogoče nekaj tako vznemirljivega, iskrivega in ne nazadnje zabavnega, kot so pravljice, spremeniti v le nekaj skrajno dolgočasnih vrstic. Popolnoma jasno je, da česa takega ne zmore en sam človek. Za tak podvig je treba cel sistem, ki se iz leta v leto, od enega učbenika do drugega načrtno trudi doseči kdo ve kakšen namen.

Vendar pa je na koncu, vsaj za zdaj, s podajanjem učne snovi soočen en sam človek, učitelj ali učiteljica, ki mora snov, v tem primeru pravljico, predstaviti petnajstim, dvajsetim, petindvajsetim šestošolcem. Le kako tistih nekaj vrstic raztegnejo v pet šolskih ur?

Obiskal sem nekaj forumov. Ne le slovenskih, tudi v tujini imajo težave s pravljicami, tudi tam ni popolnoma jasno, kako mrcino po imenu pravljica, zgrabiti, da bo dala od sebe kako korist, po možnosti celo takšno, ki bo prišla prav v resničnem življenju.

Če verjamete ali ne, pravljice so lahko neprecenljiv učbenik zgodovine. Zgodovina pa niso letnice, ampak ljudje in odnosi med njimi, in to, kar se danes dogaja na tržnici v Berlinu ali v diskoteki v Carigradu, ni nič drugače od tistega, kar se je pred leti dogajalo (vstavi poljubno državo, mesto ali vas), in to spet ni nič drugega, kot lahko preberemo v številnih pravljicah (in zgodbah in romanih in še in še, bodimo pošteni, vsa leposlovna dela, če so na videz še tako izmišljena, so ogledalo svojega časa, to pa je le odsev vsega, kar je človeštvo ušpičilo, odkar se je naš praprapradnik v neki stepi postavil na členke svojih prednjih okončin), je vse že davno zapisano.

Težava je le v tem, da se iz zgodovine (vsaj doslej) še nismo ničesar naučili. Morda zato, ker premalo beremo pravljice? Ali, ker jih sploh ne beremo? Morda ne razumemo? Ali nočemo razumeti? Ali pa, ker smo nekaj tako bogatega v učbeniku strnili v tistih nekaj vrstic brez mesa in krvi?

Tako sem sklenil začeti tole kolumno, kjer nameravam tudi za ceno znoja in krvi, predstaviti nekaj možnosti, ki jih ponujajo pravljice in leposlovje na splošno. Le oči si moramo nehati zatiskati. V načrtu je ena objava na mesec, za dobro vago pa bom vsakič dodal še kakšno povezavo, ki naj bi vam dala malce misliti. Pričakujem tudi kak komentar, ki bo zahteval podrobnejšo osvetlitev česa že povedanega ali odprl novo temo v čudovitem svetu literature in še posebej pravljice.

Tule je torej ena iztočnica za razmišljanje:

http://www.tolovaj.com/vsebina/otroci/so-pravljice-sploh-primerne-za-otroke

Vse uporabljene ilustracije so v javni lasti. Vir:

https://topillustrations.wordpress.com/

Do prihodnjič!