Kajti nasprotje od sočutja, torej brezbrižnost ali brezobzirnost, nasilje, sovraštvo, nestrpnost, egoizem, nesolidarnost prevagajo. In ti pojmi so železno zvezani s socialnimi krivicami, s pohlepom, s slo po politični moči. A če imaš vero, bi sklepal kak površen bralec Svetega pisma, boš kljub grehom zveličan. V Bibliji so res mesta, kjer vsa teža pripada veri. Spomnim se prizora iz nekega filma, kjer nesrečneža zverinsko ubijejo v cerkvi, pred tem pa morilec pomoli k Bogu, da mu umor odpusti. In koliko je ljudi, ki so verni, ker bi se radi imeli tudi na onem svetu lepo, kot se imajo tu, a trpijo zaradi njih množice.

Toda, mar ni vera to, kar ona uči? Ni to ljubezen do bližnjega, ni sprejemanje ljudi kot sebi enakih (zato je nacionalizem brezboštvo), ni pomoč ljudem, ki so je potrebni, ni usmiljenje? Koliko Slovencev, ki imajo lepe hiše in so verni, bi sprejelo na svoj dom ubogega begunca iz Sirije? Saj Kristus pravi, da kdor sprejme trpečega, mene sprejme. Kje danes v Evropi usmiljenje, ki se mu letos posveča Katoliška cerkev in brez katerega krščanstvo pade, zmaguje? Kje?

Zato bi bili gesti usmiljenja, ki ni le verska kategorija, da se zdravnika Radana, če bo spoznan za krivega, obsodi na manjšo kazen od predpisane, in da se policisti, ki so krivi, lahko spet vrnejo v službo. Kajti usmiljenje gre čez krivdo, je več kot zakon.