Kitajsko-francoska koprodukcija Volčji totem (Le dernier loup/Wolf Totem, 2015) je posneta po avtobiografskem romanu Lu Džjamina o njegovih izkušnjah, ko je bil študentski prostovoljec med pastirji v notranjosti Mongolije v času kitajske kulturne revolucije. Knjiga je baje zelo kritična do kolektivizacije in ekološke katastrofe, ki jo je povzročila. Ni pa bila cenzurirana. Film je manj kritičen, kar ni presenetljivo. Lenin je nekoč dejal, da je film najpomembnejša umetnost, in oblast v Peking zagotovo razume, da je knjiga eno, mednarodna superprodukcija pod taktirko znanega zahodnega režiserja pa nekaj popolnoma drugega.
Čen Džen je študent, ki gre s kolegom v Mongolijo, da bi učil nomadske pastirje mandarinščino. Živi in dela z njimi, spoprijatelji se z lepo Gasmo in plemenskim starešino, ki mu rečejo Aba, ter se vmeša v njihov zapleten boj z volkovi. Partija pod vodstvom tovariša Baa ukaže poboj vseh volčjih mladičev, da bi zmanjšali populacijo volkov. Stari modri Aba opozori, da se bodo volkovi maščevali, a trezni komunist zgolj odmahne z roko. Aba se sklicuje na naravno ravnovesje: "Manj volkov pomeni več veveric in zajcev, ki uničujejo pašnike." Tudi to ne prepriča.
Kar sledi, je film o arogantnosti človeka do narave; tako arogantnosti, ki uničuje, kot tisti, ki misli, da se divji vok lahko ukroti; da lahko nekomu pripada. Film tej temi ne prinese ničesar novega. Vse je na prvo žogo. Liki ostanejo le simboli in sploh Annaud ne zna oživeti človeške drame. Odnos med junakom in starim modrecem je ustrezno prikazan, čeprav so takšni odnosi med mentorjem in učencem že preveč dobro znani.
Nič ni dovolj razvito; ne ljubezen, ki se rojeva med Čen Dženom in Gasmo, ne odnos med junakom in volčičem, ki ga posvoji kljub nasvetu starega Abe. Veliki prizori nimajo teže, ki bi jo morali imeti, ker liki, ki se v njih pojavljajo, niso dobili pravega pomena.
Je pa nekaj dobrih stvari. Recimo, ko Če Džen vrine volčiča med kužke, ki sesajo pri psici, njegov prijatelj pa jo medtem boža po glavi, da ne bi opazila majhnega tujca med svojim zarodom in ga ubila. Tudi ubijanje volčičev ima neizogibno moč. So tudi drugi trenutki, vedno povezani z živalmi, kot je na primer kader konjev, ki se jim je udrl led na jezeru in so ostali zamrznjeni v krčevitem trudu, da bi izplavali. Nad vsem pa so prostranstva mongolskih step. Junakovo iskanje penicilina, da bi rešil Gasminega sina, ki ga je ugriznil volk, je povsem brez napetosti.
Šaofeng Feng in Ankhnyam Ragchaa sta čedna in simpatična (a tudi nič več kot to) v vlogah Čena Džena in Gasmee. Ben Se Ža Bu je dober v sicer šablonski vlogi modrega vodje plemena. Najboljši je Jin Džušeng kot partijski vodja produkcije za pokrajino, človek, ne slab ne dober, s trpinčenim izrazom birokrata, ki se vedno boji, da bodo stvari ušle izpod nadzora in da bo zaradi tega on kaznovan, a je dovolj zrel, da pove junaku: "Če si vodja, ne gre za to, da te imajo radi."
Vrednote in omejitve filma so jasne v prizoru, ko volkovi napadejo konje kitajske armade, ki jih morajo pastirji po ukazu varovati. Divji, brezglavi beg konjev, vztrajnost volkov, obupani poskusi pastirjev, da konje rešijo, so zares razburljivi. Celoten prizor je po drugi strani preveč uglajen. Vidimo brutalnost dogodkov, ampak je ne čutimo (vsaj jaz je nisem). To je bolj osupljivi spektakel kot pa boj za življenje. Čutijo se računalniški učinki, ki so moteči v filmu, ki se ukvarja s silo narave. Ampak takšnega prizora ne bi bilo mogoče posneti brez digitalnih učinkov, ne da bi bilo pri tem veliko živali ranjenih ali ubitih. Ni več mogoče gledati dirke bojnih vozov v Benu Huru, ne da bi razmišljali o vseh tistih konjih, ki so bili med snemanjem pohabljeni in potem verjetno ubiti.
Spominjam se skromnejšega primera v skromnejšem in, kolikor se spominjam, boljšem ameriškem filmu Volkovi ne jočejo (Never Cry Wolf, 1983) Carolla Ballarda o znanstveniku, ki na oddaljenem kanadskem severu raziskuje jelene, ki jih vsaj navidezno ubijajo volkovi. Nekega jutra se nag zbudi v kanadski tundri sredi paničnega bega jelenov, ki jih napadejo volkovi; mož brez oblačil civilizacije v središču primarnega boja za obstanek. Prizor je veliko manj ekspliciten, kot je napad na konje v Volčjem totemu, ampak režiser pričara nekaj avtentičnega, ker se je zanesel na igralca, živali, naravo, izjemno fotografijo in brezhibno montažo. V primerjavi s tem je prizor v Annaudovem filmu še eno razkazovanje tehnologije.