Psevdoznanstveno ugotavljamo, da se manj kregajo v poklicih, kjer so delavci sami. Menda se vozniki avtobusov, zdaj ko so jim vzeli sprevodnike, skoraj ne kregajo več; izredno malo je prepirov med rajonskimi gozdarji in kontrolorji železniških tirov. Prav tako je malo prepirov v poklicih, kjer trdo in fizično delajo. Tako nimamo podatkov o prepirih med rudarji; ko se že skregajo, se s tistimi na površju.
A v zadnjem času je v špetiru kot slovenskem nacionalnem športu odskočil eden izmed najbolj cenjenih poklicev – zdravniki. Pa še to ne kateri koli zdravniki, temveč tisti v ljubljanskem kliničnem centru. V največji in najpomembnejši bolnišnici v državi. Ne mine dan, ko nas osrednji dnevniki ne obvestijo o novem skaljenem odnosu, slabem delovnem vzdušju in nevzdržnih razmerah na katerem izmed oddelkov. Kot smo se podučili prej, pa je to le žurnalistično korektno izrazoslovje za kregarijo.

Zdravniki spadajo zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa med tisto skupino poklicev, ki so za javnost že tako ali tako privlačni. Lahko se v tem kontekstu ozremo le na bogato tradicijo doktor romanov, recimo. Tako je po vsem zahodnem svetu zdravniški poklic priljubljena romaneskna snov; in medtem ko po svetu snemajo strahovito drage in dolge nadaljevanke o junakih v belih haljah, smo pri nas že korak dlje. Ker si je zaradi zakonskih in etičnih omejitev praktično nemogoče predstavljati, da bi kjer koli dobili resničnostni šov, ki se dogaja v bolnišnici, se gremo pri nas natanko to. Vsak večer spremljamo novo epizodo resničnih afer, prepirov, nepravilnosti in dram, ki se dogajajo v univerzitetnem kliničnem centru.

Če pogledamo neobremenjeno, gre za sramotno dogajanje, ki ga posebne vladne enote poskušajo zdaj že več kot desetletje neuspešno gasiti; a interes producentov v ozadju je, da se žajfnica nadaljuje in nadaljuje.

Če hočemo priti stvari do dna, moramo ubrati drugačno pot, kot jo ubira vlada. Prepira med zdravniki menjave strokovnih direktorjev, poslovnih direktorjev, predsednikov sveta in posameznih primarijev ne bodo rešile. Rešitev se skriva pri samem izvoru zdravniškega poklica, zato se moramo vprašati: "Kdo so zdravniki?"

Odgovor poznamo vsi. Zdravniki so najboljši med nami! Saj se jih spominjate: v mladosti smo jih gledali s slabo prikrito zavistjo, občudovanjem in celo strahom. Redka in elitna skupina odličnjakov, ki so v srednjih šolah vedno vse znali, vedno bili pripravljeni, se vedno vzorno obnašali in pripadali eni izmed dveh velikih skupin, ki je prepričana, da je Bon Jovi rockbend. Druga takšna skupina so glasbeni uredniki, a o tem kdaj drugič.

Bodoči zdravniki tako nastajajo v posebnem odličnjakarskem vesolju, kjer vladajo posebni zakoni in ga navadni smrtniki poznamo le od daleč.

Kolikor je že uspeh in trud v srednješolskih klopeh hvalevreden in smo ga običajni smrtniki v nemoči doživljali s cinizmom, nosi odličnjakarstvo s seboj tudi nekatere pasti. Ob zdravi tekmovalnosti se med temi briljantnimi umi že v zgodnji mladosti razvija imperativ najboljšega. To je gibalo njihovega uspeha, a žal v sebi nosi tudi kal pogube … Dokler se to godi v srednješolskih klopeh, kjer je znotraj razreda konkurence primerno malo, še gre … ko pa ti nadpovprečneži pridejo v kolektiv sebi enakih – poči. Po kmečko bi se reklo: preveč pametnih na kupu!

A kljub temu slabo prikritemu netilu vedno novih in novih prepirov med zdravniki si analiza težko razloži vse komponente tega, za zdravniški poklic vsaj malo nerodnega dogajanja.

Predstavljamo si, da je vodilna komponenta strašansko obsežnega študija in intelektualno, tudi čustveno zahtevnega poklica, razum. Ne le inteligenca, temveč tudi racionalen, razumski pogled na svet, človeka v njem, bivanje – take stvari. In v tej posvečeni skupnosti, kjer vlada ratio, se déležniki obnašajo povsem neracionalno, kar prepir v svoji osnovi tudi je. Prepir je vedno in povsod kontraproduktivno, nazadnjaško početje, ki razen tega, da tu in tam poboža kakšen ego, ne prinese nič dobrega. Razumni se ne more domisliti niti enega samega argumenta, zakaj bi bil prepir na delovnem mestu boljša rešitev kot sodelovanje, popuščanje in razumevanje. Jasno, da lahko vso zgodbo o zdravniškem špetiru zložimo v okvir čudnega kadrovanja v slovenski družbi, kjer vodstvenih položajev ne zasedajo najsposobnejši, temveč so tam najprimernejši – a še vedno smo pri stališču, da prepiru v elitni skupini mehanikov človeških teles in duš ne bi smelo biti mesta. Kajti čeprav zatrjujejo drugače, se zdi povsem verjetno, da prepiri na vseh teh oddelkih kliničnega centra vplivajo tudi na bolnike. Če so že zdravniki sposobni dogajanje v kolektivu odklopiti, ko so v bolniški sobi ali operacijski dvorani, pa se postavlja vsaj načelno vprašanje, kako lahko bolni odnosi zdravijo bolna telesa …

Povedano drugače: zdravniki v ljubljanskem kliničnem centru naj se z vsem svojim znanjem, pametjo in z nekaj razuma najprej lotijo zdravljenja svojih odnosov; šele zatem - se nam zdi - jim je modro prepustiti v zdravljenje tudi človeška telesa.