Tudi mediji so "zavohali kri", in ker gre tako rekoč za družinski spor, so bili izpolnjeni vsi pogoji za vrhunsko, skorajda voajersko, predstavo, ki jo bo, marsikje s privoščljivim zadovoljstvom, gledal ves svet. Mimogrede, iranska televizija Netanjahujevega govora seveda ni prenašala.

Kot brez izjeme vsi ameriški in izraelski voditelji po drugi svetovni vojni, od Bena Guriona do danes, se Barack Obama in Benjamin Netanjahu dobro poznata; morda v njunem primeru bolje, dobro vesta, kako daleč narazen sta si nazorsko, politično in značajsko.

Netanjahu je med drugim, Bela hiša je te dni izdatno skrbela za osvežitev spomina, Georgea Busha mlajšega, pa tudi starejšega seveda, brez zadržkov podprl pri kazenski ekspediciji proti Sadamu Huseinu in njegovemu domnevnemu arzenalu kemičnega orožja. V vojni torej, ki je še enkrat potrdila izraelsko ameriško zavezništvo, zaradi katere je čez noč vzniknila politična zvezda Baracka Obame, Clint Eastwood pa dosega danes prodajne rekorde svojega Ostrostrelca.

Zaupanje med možema naj bi bilo resno načeto zelo kmalu po Obamovem prihodu v Belo hišo, ko je Netanjahu, ne prvič ne zadnjič, brez posvetovanja s prvim zaveznikom in prijateljem, izdal ukaz o širitvi izraelskih naselij na zasedenih ozemljih. Obama je dal nedvoumno vedeti, da poteza ne prispeva pri iskanju miru, in kljub njegovi poznejši goreči podpori Izraelu, to je včeraj v kongresu priznal tudi Netanjahu, v šestih letih voditeljema ni uspelo zlepiti razbitega vrča.

Ob koncu vsakega rednega obiska v Washingtonu sta Obama in Netanjahu s praznimi izjavami slabo prikrivala zastrupljeno ozračje in dogovor o ničemer. Izraelsko-palestinski spor, velika tema praktično vseh ameriških predsednikov, je izginil iz besednjaka Obamove administracije.

V "zakonu" med Izraelom in Združenimi državami ni zaškripalo prvič. Kljub neštetokrat dokazanemu in v krvi potrjenemu zavezništvu med državama strateški interesi držav niso vedno popolnoma identični. Izraelski voditelji so po pravilu zelo močne politične osebnosti, ki so bili pod težo zgodovine judovske države sredi Arabskega morja in preizkušenj njihovega naroda vedno neizprosni sogovorniki tudi v Beli hiši.

Kot rečeno, samo pri reševanju izraelsko-palestinskega spora skorajda ni ameriškega predsednika, ki si z njim ne bi polomil zob; celo Billu Clintonu, ki je bil na trati pred Belo hišo boter rokovanju terorista Jaserja Arafata in Jicaka Rabina, ki je nekoč ukazal njegovo likvidacijo, mirovnega procesa ni uspelo pripeljati do konca.

Ko je dal Obama državnemu sekretarju Kerryu zeleno luč, da poskuša z Iranci pod okriljem Združenih narodov doseči dogovor o njihovem jedrskem programu in še posebej, ko je bilo prvič zaslutiti, da je dogovor mogoč, je bil v Izraelu sprožen alarm za največjo nevarnost.

Vsaj pretekli dve leti Netanjahu ni zamudil priložnosti za odkrito kritiko pogajanj z Iranom in seveda Obame, ki je prižgal zeleno luč zanje. Netanjahujev spektakularni nastop v Združenih narodih pred dvema letoma, kjer je dokazoval, kako naj bi bil Iran samo korak od jedrskega orožja, je spominjal na živčni čas hladne vojne. Včeraj, dobra dva tedna pred iztekom roka za dogovor o programu, ko si v Švici državni sekretar Kerry obupno prizadeva spraviti pod streho sporazum, je Netanjahu zaigral na vse ali nič.

Tudi najbolj privrženi Obamovi podporniki priznavajo: Netanjahujev govor v kongresu je bil mojstrovina javnega nastopanja. Vseboval je vse: od pohval in zahval Obami, Hemingwaya, holokavsta, velikih besed o prijateljstvu, skupnih vrednotah obeh držav, zavezanosti demokraciji in svobodi … in predvsem, kongres, Američani, Izraelci in ves svet so jasno, razumljivo in prepričljivo slišali, kaj pravzaprav je jabolko spora med Obamo in Netanjahujem.

Netanjahu svari in roti, da so pogajanja o iranskem jedrskem programu velika iluzija, kajti Iran naj bi v zameno za dvig gospodarskih sankcij dosegel zgolj zamrznitev svojega jedrskega programa za deset let. Iran naj bi zadržal prepotrebno jedrsko infrastrukturo, ki bi jo lahko čez razmeroma kratkih deset let ponovno aktiviral. Inšpektorji Združenih narodov naj bi prihodnjih deset let le ugotavljali iranske kršitve dogovora, če jim ne bi preprosto ugasnili nameščenih kamer kot Severni Korejci, razvoja iranskega jedrskega programa pa ne morejo dejansko preprečiti.

Obama je v svoji politični karieri doživel malo političnih ponižanj, kakršno je bilo včeraj. Kljub petdesetim članom kongresa, vsi brez izjeme so demokrati, ki so Netanjahujev govor bojkotirali, je bil ta v najvišjem zakonodajnem telesu sprejet z ovacijami, ki gredo predsedniku, ko vsako leto nagovori Američane. Kongresnike, tudi številne demokratske, je Netanjahu prepričal z močjo argumentov, ki jih doslej, morda tudi zaradi pogajanj v Švici, ki so v zadnji, najtežji fazi, ni še nihče ovrgel.

Po včerajšnji Netanjahujevi predstavi v kongresu je Obamov manevrski prostor na pogajanjih v Švici še bolj zožen, kajti kongres, tudi številni demokrati v njem, dogovoru o iranskem jedrskem programu kategorično nasprotuje. Obama, ki se je po Netanjahujevem triumfu moral oglasiti, je dejal, da govora ni spremljal!, sodeč po besedilu, pa v kongresu ni bilo slišati ničesar novega, česar ne bi že vedeli in ničesar, s čimer bi bilo mogoče doseči dogovor z Iranom. In glede tega je imel še kako prav: Netanjahu dogovora o iranskem jedrskem programu noče!