To je bil Dejan Bojc. 33-letni arhitekt in oče dveh otrok.

Ko so policisti Bojca potegnili čez ograjo in na njem uporabili sredstva prisile, kot se tepež imenuje v formalno-birokratskem jeziku, nas je peščica prisotnih prišla pred policiste in nasprotovala njihovemu ravnanju. Odgovora na vprašanje, s čim si je nesrečnik prislužil postopek, ki bi ga pričakovali v primeru mednarodno iskanega kriminalca, od policistov nismo dobili. Policisti so se zgolj strnili v gručo in zakrili pogled na komaj zavestnega Bojca.

Eden izmed policistov posebne enote je izza ograje s fotoaparatom začel slikati vsakega izmed prisotnih, čeprav je bilo več kot očitno, da ne nameravamo ogrožati nikogar. Sporočilo avtoritete izza fotoaparata je lahko jasno tudi najbolj naivnoutopičnemu mirovniku, ki policistom pripenja cvetove: "Sedaj vemo, kdo ste. Pazite se nas!" Sporočilo tako jasno, da smo na obrazu fotografa, četudi skritemu pod tekstilno masko, lahko razbrali nasmešek.
Incident, v katerem je policija nonšalantno razkazovala svojo avtoriteto, sicer ni nič novega. Selektivna raba policijske sile, ki se pred kamerami in fotoaparati uporablja z najbolj prefinjeno skrbnostjo, a udari z obrestmi, takoj izza vogala, skritega kameram in fotoaparatom, je nemara neznanka tistim, ki se s policijo srečajo le v cestnem prometu. Zelo dobro pa jo poznajo navijači, saj sta zlasti na nogometnem derbiju solzivec in pendrek, ti nepogrešljivi sredstvi vzdrževanja miru in varnosti, pogosto v akciji, če se dogajanje le preseli onkraj pogleda iz udobne novinarske lože.
A če je tovrstno početje še mogoče upravičiti med navijači, ki jim agresija, resnici na ljubo, ni tuja, pa je to početje resno vprašljivo na protestih, kjer večina, z redkimi izjemami, protestira mirno, izraža solidarnost s policisti, ki si socialne tegobe delijo s protestniki, jim v znak solidarnosti pripenja cvetje in v zadnjem primeru celo pomaga izločati problematične posameznike.

Pozivi k solidarnosti so sicer več kot le hvalevredni, kljub temu pa v zahvalo zanje protestniki čedalje pogosteje prejemajo plačilne naloge, v zadnjih dveh primerih (dekleta pred mariborsko mestno hišo in zdaj še Bojca), pa za povrhu še sredstva prisile. To je tudi voda na mlin tistim, ki želijo protestnike na vsak način prikazati kot delikventne izgrednike, četudi izgredov po decembru tako rekoč ni bilo več.
Gotovo bi bilo krivično posploševanje, da so vsi policisti brezobzirni sadisti. Resnici na ljubo, smo lahko tisti, ki smo bili priče obračunavanju z Bojcem, v pogledih vsaj dveh policistov lahko razbrali, da početja svojih kolegov ne odobravajo. Kljub temu pa so ostali zvesti svoji službi. Koliko pa ta vključuje solidarnost s protestniki, je seveda drugo vprašanje.
Za odgovorne v policiji je gotovo dobro, da se je zgornje vprašanje javnosti izmuznilo. V nasprotnem primeru bi morali namreč zavoljo Bojca v najboljšem primeru najti res dober razlog za pojasnjevanje količine uporabljene sile. V najslabšem primeru pa bi morali celo sprožiti notranjo preiskavo in ugotavljati odgovornost za morebitno pretirano uporabo sile.
Tako pa so incident lahko le odplaknili s čivkom, da so policisti "pridržali osebo, ki je skušala splezati čez ograjo." Pri čemer smo mediji, četudi je bilo ob incidentu prisotnih kar nekaj novinarjev, ta čivk nekritično povzemali. Ob podrobnih vprašanjih o incidentu pa so nam zgolj pojasnili zakonodajo, v kateri je navedeno, da mora policija uporabiti prisilna sredstva, da zaščiti ljudi, njihovo varnost in premoženje. Čigavo varnost in premoženje je ogrožal osamljeni Bojc, obdan z več deset policisti, ostaja neodgovorjeno vprašanje.
Uradni odgovor policije gre še dlje in odgovornost prenese na Bojca, čigar slike posledic postopka so objavljene na MMC, saj opozori, da vsak posameznik, ki krši pravila, tvega, da se bo znašel v postopku. Še dobro, da se lahko posamezniki zadržujejo v bližini kamer, kjer je tveganje postopka, vsaj takega, kot ga je doživel Bojc, znatno manjše.