V tem prizoru se pretvarja, da je frankofonski študent iz Martiniqua, in čeprav ne govori zares francoščine, z nekaj frazami osupne druge študente. Najpogostejše uporablja izraz 'J'accuse' (Obtožujem). "Obtožujem ženske, obtožujem Jacquesa Brella, obtožujem Jacquesa Cousteauja … Obtožujem Brigite Bardot," blodi Street, oblečen v črno usnjeno jakno, s temnimi očali in cigareto v roki, ki ne miruje. Je blaziran intelektualec, ki mu je vse rahlo dolgočasno. Ko se pojavi študent iz Belgije in Streetu pove pred vsemi, da ne govori francoščine, Street sunkovito obrne glavo, čutimo paniko za temnimi očali. Njegova samozavestna prevara se v enem hipu zruši, sramota in panika nadomestita šarm. To je življenje na robu.
Harris je posnel svoj duhovit in grenak prvenec leta 1989, ko čas za tak film ne bi mogel biti primernejši. Ampak tega enkratnega filma temnopolto in sploh ameriško občinstvo dolgo ni videlo.
Konec osemdesetih in začetek devetdesetih let prejšnjega stoletja je bil čas renesanse afroameriškega filma. Leta 1989 je v kinematografe prišel film V vročici noči (Do the Right Thing) pod taktirko Spika Leeja, ki je postal prva temnopolta režiserska zvezda. Leta 1990 smo si v kinu lahko ogledali najmanj sedem filmov, ki so jih režirali Afroameričani, leta 1992 pa kar dvanajst. Očitno je bilo, da se je začel novi val ameriškega temnopoltega filma: samo v letih 1990 in 1991 je bilo posnetih več temnopoltih filmov kot prejšnjih petnajst let.
Plejada večinoma novih imen se je pojavila na ameriškem filmskem prizorišču. Ob Leeju so bili tu še Julie Dash, John Singleton, Bill Duke, Robert Townsend, brata Albert in Allen Hughes ter drugi. Govorilo se je, da je prišel čas temnopoltega režiserja. Ni pa bil čas za vse temnopolte režiserje. Če želiš posneti film v Hollywoodu, je dovolj, da si črnec, samo da nisi črnec z imenom Wendell B. Harris, jr. – je krožila šala v tistem času.
Harris bi moral biti eno najobetavnejših imen. Chameleon Street je dobil nagrado žirije na festivalu Sundance leta 1990 in odlične kritike. Obravnaval ključna vprašanja afroameriške, pa tudi bolj splošno človeške identitete. Zastavljal je vprašanja o pričakovanjih ameriške družbe od posameznika in spet odprl staro vprašanje: ali je temnopolti v belem svetu en človek ali sta dva.
Namesto da bi se pridružil slavljenim temnopoltim režiserjem svoje generacije, je Harris postal žrtev pohlepa in zvezdniškega sistema. Chameleon Street je komaj prilezel v kinematografe in je bil pozabljen vse do leta 2007, ko se je pojavil na DVD-ju.
Harris je sam pojasnil glavni namen zatiranja Chameleon Streeta. Temnopolti zvezdniki, npr. Wesley Snipes, Sinbad, Arsenio Hall in Will Smith, so hoteli posneti visokoproračunski 'remake': Snipes akcijski film, Sinbad noro komedijo, Hall in Smith nekakšno kombinacijo obeh. Harrisov film je bil zatiran v pričakovanju bolj komercialne in donosne različice, ki ni bila nikoli posneta. Harris je končal v vicah.
Chameleon Street spada v skupino filmov o določenem tipu patološkega prevaranta, ki se izdaja za nekoga drugega. Sprožilo za takšno kariero lažnivca je po navadi sramota. V filmih The Great Impostor (1961) Roberta Mulligana in Ujemi me, če me moreš (Catch Me If You Can, 2002) Stevena Spielberga gre za finančno ponižanje očeta. V Zeligu Woodyja Allena pa se junak spremeni v človeškega kameleona, saj zaradi sramu pred intelektualci ne zmore priznati, da ni nikoli prebral Belega kita Hermana Melvilla.
V filmu Chameleon Street gre tudi za denar. "Zasluži denar," reče vsako jutro junaku prelepa materialistična žena. Film pa namiguje na nekaj še osnovnejšega: sramota je biti temnopolt v beli Ameriki. V briljantnem prizoru beli rasist užali Streetovo ženo v restavraciji. Junak ni pretepač. Manjka mu fizični pogum, junakov blaxploitationa, priljubljenega (a tudi osovraženega) žanra črnskih urbanih akcijskih filmov. Je pa duhoviti intelektualec, ki začne popravljati rasistovo slovnico. "Pravila gramatike držijo, tudi ko psuješ," mu pojasni. Rasist ga nokavtira.
Harris je v glavni vlogi čeden, duhovit, očiten snob. Naveličan je vsega ("Dolgčas mi je," zavpije v enem prizoru) in govori v slogu moža, ki se je prisiljen ukvarjati z idioti. Hkrati pa ves čas deluje malo prestrašen, kot človek, ki vsak hip pričakuje, da se mu bo zrušil svet. Je marginalec z romantično podobo samega sebe. Harris je zakorakal v stari koncept »dvojine« ali 'twoness'. Temnopolti mislec W. E. B. DuBois je nekoč zapisal, da ima vsak črnec dve osebnosti: eno, ki jo pokaže belemu svetu, drugo pa pokaže v družbi lastne rase. Harrisov Douglas Street je personifikacija temnopoltega ali človeka na splošno, ki lahko uspe (kot zdravnik je opravljal pomembne operacije in doživel uspeh kot odvetnik, ki se je ukvarjal z državljanskimi pravicami), samo če zbeži pred samim seboj.
Street opiše svoj zakon kot 'zapleteno pajčevino laži', kar drži za njegovo življenje na splošno. Tako kot fenomen 'twoness' film tudi obuja premislek o pojavu, ki je bil znan kot 'passing': črnci svetlejše polti, ki so se pretvarjali, da so belci. Tega Street ne dela, ampak naredi vse, da bi zatrl svojo pravo sramoto - obujajočo identiteto. "Dam ljudem, kar želijo,« pove psihiatru. »Ko srečam nekoga, vem v roku dveh minut, kdo želi, da sem."

Pod vsem pa vre gnev do belega sveta, v katerem mora živeti. "Osupljivo je, da belci pohlepno želite videz temnopoltega sloga," reče med kosilom s svetlopoltimi odvetniki. "Marinirate telesa z litri kreme za zaščito pred soncem. Kuhate svojo bledo kožo v solarijih, in to dragih, ampak ves čas vam uspe obdržati ta čudoviti prezir do črncev. Ah, vi prebrisani svetlopolti." Drugi ne vedo, ali bi se smejali ali razjezili.
Namesto da bi se pridružil Spiku Leeju in drugim, se je Harris pridružil neki drugi skupini temnopoltih režiserjev. Govorimo o skupini, katere filmi so ali zatirani ali pa so enostavno izginili brez pojasnila. Sem spada 'sveti gral' ameriškega črnskega filma, Stop! iz leta 1970. Gre za prvenec pisatelja in igralca Billa Gunna, ki ga studio Warner Brothers nikoli ni predvajal, najbrž zaradi strahu, da bo dobil oceno X. Edina kopija, za katero se ve, da obstaja, je VHS-kaseta, ki so jo našli na nekem podstrešju v Portoriku, kjer je bil film posnet. Gunnov drugi in tudi zadnji film, nepopisna alegorična vampirska zgodba Ganja & Hess, je izginila po neuspešni premieri leta 1973. Ostala je ena kopija v Muzeju moderne umetnosti (Museum of Modern Art) v New Yorku in ga zdaj lahko dobimo tudi na DVD-ju. Tu je še film, o katerem se veliko piše, ampak ga je skoraj nemogoče videti: Losing Ground (1982) od Kathleen Collins, prvi dolgometražni igrani film, ki ga je režirala Afromeričanka.
Harris je bolj ali manj izginil s filmskih platen po zatiranju njegovega filma. Vrnil se je v svoj rodno mesto Flint v državi Michigan. Imel je majhno, a duhovito vlogo pompoznega agenta FBI-ja v filmu Stevena Soderbergha Daleč od oči (Out of Sight iz leta 1998). Več kot petnajst let se ukvarja s filmom Arbiter Roswell, ki naj bi bil raziskava odnosa med mediji, občinstvom in ameriškim vojnoindustrijskim kompleksom, osredotočena na domnevni obisk vesoljcev v mestecu Roswell v Novi Mehiki leta 1947. Sodeč po 33-minutnem napovedniku, bo film spet igra z resnico v obliki lažnega dokumentarca. Lahko le upamo, da ga bo končal in da ni konec tega izjemnega, a spregledanega filmskega avtorja.
Andrej Gustinčič