Takšni in podobni naslovi, navadno v udarni fluorescentni barvi, kar streljajo z naslovnic raznoraznih tednikov, ki v prodajnih centrih zavzemajo večji del police, namenjene časopisju. Tudi ni naključje, da trafikantke ravno tovrstno čtivo postavijo v prve vrste svojih prodajnih štantov, saj je to novica, ki lahko napove prodajni hit. In to se tudi zgodi! Novica je za rumeni tisk ter za komercialne radijske in televizijske postaje pravi blagoslov, vaba, na katero pade občinstvo. Ljudje še preveč radi govorimo o drugih, o njihovi nesreči, njihovem življenju … Zakaj?

Preprosto. Živimo v času, ko je najbolje pozabiti na stvarnost, na sebe, in tu se takoj ponudi možnost: ukvarjati se z drugimi. Tisti, ki se niso pripravljeni niti malo ukvarjati s

sabo, se bodo obsesivno ukvarjali z drugimi. Zato kar ne morem mimo mnenja, da tisti, ki ogovarjajo, več povedo o sebi kot pa o predmetu ogovarjanja. To, kar tračar ne more ali noče razumeti, ampak takoj obsodi, razkriva njegovo sprtost s svetom, ki se razlikuje od njegovega. Razlika med tema dvema svetovoma pa je že na meji spodobnosti, zato jo netolerantni in samovšečni tračar mora kaznovati, pa čeprav z naslajanjem nad tujo nesrečo.

Vse naše sredine imajo tračersko tradicijo. Tarča ogovarjanja so največkrat znani ljudje, intelektualci, politiki, ustvarjalni ljudje. V svetu teh ljudi postaja ogovarjanje že kar način komunikacije, v smislu: oblatiti nekoga, ki je boljši in vrednejši, da ne bi po kakšnem naključju zavzel mesto, za katerega narcisoidna oseba meni, da ji pripada. In kar je najhujše: obskurno ogovarjanje tračarjev se spremeni v tesnobo nedolžnih. Naj gre za resnico, polresnico ali laž, ni pomembno, trač je po mojem skromnem mnenju ogledalo tračarja - do kod lahko gre destruktivna imaginacija in obskurna ogovarjajoča strast, za katero se skriva zavist, strah in moralna nizkost nesrečnega tračarja. Če se trači izmišljujejo samo zato, da se oseba, o kateri se govori "za hrbtom", degradira v društvenem, moralnem in profesionalnem smislu, takrat se zloba spremeni v destrukcijo. Še večji problem pa nastane, ko te govorice niso več samo trač, ki kot kakšen duh kroži okoli nas, ampak ko ta postane glas, v katerega se verjame.

Sam nikoli nisem hotel, da bi se moje ime kdaj pojavilo v kakšnem rumenem tisku. Trač se vedno obrne proti tebi, pa najsi gre za resnico, polresnico ali laž. Imam kolega, pesnika po duši, ki prisega na fotke v tračarski reviji, češ da to pride do največ ljudi, da je po njihovi zaslugi prepoznaven, slaven itd. Jaz nočem, da bi preveliko ljudi vedelo, s čim se ukvarjam. Zaradi nevednosti in nepoznavanja stvari v celoti kaj hitro pride do zavisti, strahu in morda še česa neprijetnega. Ogovarjanje je vendarle enosmerna komunikacija, jaz sem pa dokaj komunikativna persona.
Dušan Čater