Skozi okno prinaša vonj po borovcih, ki obdajajo hišico in se redko posajeni spuščajo vse dol do starega pomola, ob katerega je privezanih nekaj ribiških čolnov, ki se zibajo v lahnem vetrcu, ki vleče skozi zaliv. Pisatelj pa piše. Piše … Tu in tam se zagleda proti morju, kot bi mu morje lahko prišepnilo nadaljevanje zgodbe … Pa potem naredi požirek otoškega domačega črnega vina, ki je vedno poleg računalnika in večkrat ponudi rešitev zapleta … Idila. Romantika. Pa vendarle samo pravljica.

Je že tako, da ljudje radi porečejo, da je pisateljevanje lep poklic. Še raje kot to, porečejo za pisatelja, da nič ne dela, da samo piše. No ja. Sam se bolj nagibam k prvi trditvi. Če bi se dalo od pisanja preživeti in bi delal samo to, kar rad počnem, bi bil najverjetneje srečen človek. No, ni da bi zdaj na tem mestu jamral in prežvekoval tisto že neštetokrat povedano o majhnosti trga, o mačehovskem odnosu države do kulture, sploh pa ne bi govoril o tem, da nisem srečen. Razlog, da pišem o tem, je ta, da mi je v roke prišla knjiga mojega ljubega avtorja Johna Fanteja My Dog Stupid. Zgodba je avtobiografsko obarvana in govori o razdvojenosti pisatelja med komercialo (beri: preživetjem) in tistim 'pisanjem za dušo'.
Fante se je že mlad spoznal s pisatelji, ki so pisali za Hollywood, in je že zgodaj zapadel v to dilemo. Komaj šestindvajsetletni mladenič je za brate Warner, za redno plačo, pisal scenarij za sago o italijanski mafijski družini, hkrati pa je nastajal njegov prvi roman o Arturu Bandiniju, ki je izšel šele petdeset let pozneje, po njegovi smrti. Razdvojenost je bila tako huda, da je Fante opustil dobro plačano službo scenarista v velikem hollywoodskem studiu in se odločil za poklic 'svobodnega' pisatelja. Napisal je nekaj knjig, ki so bile dobro sprejete takopri kritiki kot pri bralnem občinstvu, sled naključij pa je pripeljalo do tega, da je založniška hiša, za katero je pisal in za katero je delala tudi njegova žena, neslavno propadla zaradi objave Hitlerjevega Mein Kampfa.
Fante se je spet vrnil v Hollywood in pisal scenarije, od katerih je bil le redkokateri realiziran, kar je pripeljalo do tega, da je bil pisatelj vedno bolj odsoten od doma, vse več je kockal in se zapijal z drugimi hollywoodskimi 'pisci'. V letih pisanja za filmske studie mu je uspelo prihraniti dovolj denarja, da si je na stara leta kupil hišico na obali, kjer je lahko do smrti »pisal za svojo dušo«, ne da bi poleg pozabil omeniti (citiram v prostem prevodu): "Moja žena mi je dala tri sinove in eno hčerko in vsakega od njih bi, ali pa vse štiri, če bi bilo treba, rad zamenjal za novi porsche ali pa vsaj MG GT 70."

Takšen je bil John Fante, ki je skoraj celo življenje pisal za preživetje. Mene osebno to ne moti, kot me tudi ne bi motilo pisati za naše filmarje, ki roko na srce, dobijo resda malček večji kos kolača kot pa kolegi literati, pa vendarle mi niti to delo ne bi omogočilo, da bi si tudi sam lahko na stara leta omislil hišico na otočku in pisal ob pogledu na zibajoče ribiške čolne v zalivu. Pa vendarle, ne bom se pritoževal, kajti ne gre mi iz glave zgodba pisatelja Paula Sheldona (ki ga je upodobil James Caan) in psihopatske oboževalke Annie Wilkins (odlična vloga Kathy Bates), ki je nastala izpod peresa Stephena Kinga. Poskusite se spomniti: pisatelj Paul Sheldon je končal svoj roman in si po stari šegi prižgal cigareto, spil kozarček dom perignona, potem pa se v snežni nevihti odpravil iz svoje idilične gorske hišice v mesto, da bi oddal rokopis. Naneslo je tako, da je avto zdrsnil s ceste, kjer ga je našla oboževalka Annie Wilkins in poskrbela zanj. Še več: tako je skrbela za njegovo pisanje, da je moral pisatelj dobesedno vsak dan pisati, če je hotel preživeti bes in ljubezen rešiteljice norice. Kakšen je že bil naslov tega filma?

Dušan Čater