Zoprno. Pomislite, ura je okrog 9 zjutraj. Na ekranu mrki obrazi, zvok počasi govorečega tožilca. Sledijo posnetki, ki smo jih gledali v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. In zdijo se neresnični ali pa morda kot liki iz dokumentarca. Ali pa kot ostanki slabe televizijske produkcije, kjer je sosledje dogodkov vse preveč očitno in ko veste, kaj bo sledilo. Jasno izrečene grožnje. Preštevanje strelov, trupel. Slika posledic teh groženj. Izjave prič o tem, kaj se je dogajalo. Imena, ki sama zase ne povedo ničesar, a vedo in povedo veliko.

Naporno. Zares naporno. Na posnetku Mladić v terenskem vozilu. Hvalisanje, kako vsakič, ko gre v Sarajevo, nekoga ustreli. "Turka". Potem za začetek sodnega procesa gesta z dlanjo mimo vratu s pogledom proti eni izmed vodij skupine Matere Srebrenice Muniri Subašić. Lahkotno. S privoščljivim ledenim nasmehom.

Z Mladićem in Goranom Hadžićem (za Vukovar), ki sta bila zadnja haaška ubežnika, se je tribunal v smislu obnavljanja zgodbe znova vrnil na začetek. Znova lahko gledamo grozote, ki so se dogajale pred dolgima dvema desetletjema, in se opominjamo, da je minilo le slabih dvajset let od konca vojn.

Odmaknjeno. Sodni postopki potekajo v majhnih sodnih dvoranah. Daleč. V Haagu. Težko si predstavljam, da bi si ta sojenja zaradi napornih tem in čustveno obremenilnih pričanj kdo ogledoval zaradi katerega koli razloga, kot je službeni ali poklicni. Kljub zgodovinski vrednosti in dejanski zanimivosti. Tam je zgodovina taka, kot je bila takratna resnica. Odvisna od tistega, ki jo upoveduje. In odvisna od tega, od kod kdo prihaja.

Med najbolj vidnimi pravnimi posledicami dela sodišča je nedvoumen zaključek, da se je v Srebrenici zgodil genocid, kar je del srbske politike začenjal sprejemati šele v zadnjih mesecih. Nekateri tega še vedno ne sprejemajo.

Olajšanja. 31. maj 2011 zvečer. Na eni strani ceste preštevilne televizijske ekipe, na drugi strani vhod v zapor v Scheveningenu. Na nebu helikopter, na levi strani kratek konvoj več blindiranih policijskih vozil. Mladić v zaporu. Nekaj po 21.30 se je končalo dolgotrajno skrivanje in beg. 16. novembra lani denimo. Dvorana za obiskovalce je bila nabito polna. Theodor Meron je z vsakim odstavkom rušil prvostopenjsko sodbo, ki je Anteja Gotovino obsodila na 24 let zaporne kazni. Nejevera in vprašujoči obrazi, ko je že vse bolj kazalo vsaj na znižanje, če ne kar na oprostilno sodbo. Nato srečni obrazi, vriskanje, kričanje, ploskanje, objemanje.

Pravilno. Sodišče ima svojo funkcijo, svoje poslanstvo. Ne glede na to, ali bo zadostilo pravici, je dalo mednarodnemu pravu in politiki signal, da nekaznovanost vsaj na načelni ravni ni več sprejemljiva. Pred roko pravice je haaški tribunal pripeljal nekdanje voditelje. Kdo ve, kako bi se končal proces proti Slobodanu Miloševiću. Kako se bo končal proces proti Radovanu Karadžiću ali Ratku Mladiću?

Zgolj en cilj bi moral obstajati. Pravično.