Predvsem je z njo postavil okvir tekmecem, ki jih s takšnimi potezami sili v spopad na njegovem terenu. Res je večina napovedala kandidaturo z zavezo, da bodo predsedniški funkciji vrnili dostojnost in dostojanstvo. A se je kljub temu nekaj dni pozneje na družbenih omrežjih že pojavila fotomontaža Ljudmile Novak na vodnem skuterju.

Dejstvo je, da je Pahor pred petimi leti prav s kontroverzno in – treba je priznati – izvirno kampanjo razorožil in na koncu premagal dotlej nespornega favorita Danila Türka. Še pred Trumpom je Pahor znal izkoristiti odpor državljanov do uveljavljene politike in fascinacijo ljudstva nad znanimi obrazi, pri čemer ni skorajda nobene razlike med zvezdniki resničnostnih oddaj in tistimi, ki na televiziji nastopajo v neposrednih prenosih zasedanj parlamenta. Türkov štab je bil nemočen in ohromljen; na Pahorjevo ofenzivo, ki je nagovarjala široke ljudske množice, praviloma izključene iz družbenih in političnih procesov, preprosto ni našel odgovora.

Da bo zdajšnji predsednik svojo kampanjo gradil na tej uspešni taktiki tudi v drugem poskusu, je bilo torej jasno. Zdaj gre le še za variacije na temo: poleg udarniških delovnih akcij še hoja po Sloveniji, namesto barvanja ograje supanje na Blejskem jezeru. Naslednja poteza bo še bolj ljudska, morda do skrajnega roba kontroverzna. Nekaj za mlade, ki prezirajo politike, in nekaj za starejše, ki verjamejo, da je ključni problem Slovenije, ker se v parlamentu prepirajo. Partizanske proslave za levico in sprava za desnico.

Ključna težava Pahorjevih tekmecev ni, ker se bodo težko domislili spektakularnejših, provokativnejših, bolj populističnih prijemov. Večji problem je to, da se zdajšnji predsednik s tem uspešno izogiba področju, kjer je v resnici najšibkejši. Spomnimo: leta 2008 je že dobljene parlamentarne volitve skorajda izgubil zaradi slabih nastopov v televizijskih soočenjih. Pahorjeva šibka točka je neposredni politični spopad, konflikt. Konfrontacija idej, konceptov o vsem, kar presega edino jasno artikulirano točko njegovega programa – da sta za izzive prihodnosti naroda ključni sprava in sloga.

Tako se je, kljub nespornim retoričnim sposobnostim, grdo zapletel že v prvih predvolilnih nastopih – najprej s priznanjem, da kampanje sploh nikoli ni končal, in še bolj s trditvijo, da predsednik države ni moralna avtoriteta. Vihar, ki ga je sprožil, je razumljiv. Njegov položaj je objektivno drugačen od vloge izzivalcev v tej kampanji; ne samo zato, ker je favorit, ampak tudi zato, ker brani vse, kar je počel v zadnjih petih letih in s tem vso svojo politično zgodovino. Kaže, da bo ključni izziv Pahorjevih svetovalcev, kako doseči, da bo predsednik v prihodnjih tednih v javnosti čim več in da bo hkrati govoril čim manj.

Tekmeci – zdaj so končno znani že (skoraj) vsi – so medtem še vedno previdni, niso še pokazali nobene izvirne predvolilne taktike niti morebitnih adutov iz rokava. Dobra novica je, da je med njimi tudi politična prvokategornica, predsednica NSi-ja Ljudmila Novak, ni pa presenečenje, da bosta SMC in morda tudi SDS v tekmo poslala ženski kandidatki. Največja neznanka ostaja, kdo bo s Pahorjem v drugem krogu, da ta bo, pa zaradi velikega števila kandidatov skorajda ni nobenega dvoma več.

Kaže, da Pahor še naprej ostaja tihi kandidat desnice, saj bodo kandidati (posebej pa kandidatke) strank s tega političnega polja, razen seveda NSi-ja, konkurirali Novakovi in manj aktualnemu predsedniku. Ta bo imel več težav na levici; čeprav je dobil podporo SD-ja, so njegovi najmočnejši nasprotniki v Levici, deloma pa tudi v SMC-ju. V drugem krogu verjetno lahko računa na podporo DeSUS-a, a zviti Karl Erjavec bo pred tem zagotovo na tiho stavil tudi na druge karte.

Vprašanje je, kolikšen bo pomen podpore strank posameznim kandidatom. Zagotovo je strankarska infrastruktura (in predvsem denar) dobrodošla pomoč, toda predsednik države je edina neposredno izvoljena funkcija in kandidat mora nujno seči čez polovico volilnega telesa. Vsaj tistih volivcev, ki bodo sploh oddali svoj glas. Prav udeležba bo namreč tokrat odigrala silno pomembno vlogo in bo tudi pokazala, kakšne spremembe so se zgodile v slovenski družbi po veliki krizi.

Čeprav se torej zdi, da je že vse odločeno in se večina državljanov s predvolilno predsedniško tekmo sploh ne ukvarja, fotografija Boruta Pahorja na Blejskem jezeru napoveduje drugače. Spopad bo oster tako kot vsi doslej ali še bolj, saj bodo spomladi še odločilne parlamentarne volitve. Kampanja bo verjetno res temeljila na formi, spektaklu, še bolj kot doslej na "fake" novicah, ki jih na družbenih omrežjih proizvajajo štabi strank in interesnih skupin. A nekaj vsebine bodo kandidati vendarle morali pokazati.

Morda je prav to skrito sporočilo zloglasne blejske fotografije. Da se namreč prav lahko zamaje sup pod nogami tudi najbolj samoumevnemu favoritu.