A kljub temu se zdi, da stare stranke nikakor ne morejo doumeti, zakaj in čemu novim strankam v javnomnenjskih anketah tako dobro kaže, zato nekaj analitične pomoči z naše strani.

V Sloveniji imamo izjemno razvito kulturo presejalništva. Presejalni program Svit, ki skrbi za zgodnje odkrivanje rakavih sprememb na debelem črevesu pri moških nad 50 let ter presejalni program Dora za zgodnje odkrivanje raka dojk sta velika, pa ne zgolj zdravstvena uspeha naše družbe. Filozofija je enostavna; ponuditi brezplačno in vseobsegajočo platformo, ki se je nato državljani poslužujejo na osnovi visoke ozaveščenosti.

In prav kulturo presejalništva smo nevede prenesli tudi v volitve. Politika pri tem dela napako, da nam z nenehnim rušenjem same sebe nudi dovolj na gosto posejane priložnosti ... Zadnjih troje volitev tako niso bile nič drugega, kot presejalni program za iskanje zdravih delov demokracije. Volitve so postale instrument zgodnjega odkrivanja kandidata, ki bi bil sposoben popeljati državo na pravo pot, kot si to zamišljajo državljani!

Pri zadnjih volitvah ne gre za odločanje med programi, kot zatrjujejo stranke, niti za boj med elitističnimi omrežji, kot namigujejo mediji. Ne gre ne za vzvišene principe, ne za nizkotna dejanja. Gre za preprosto presejalno statistiko: "Koliko kandidatov je treba na volitvah presejati, koliko vlad vzpostaviti in zrušiti, da se bo našla tista prava?" Gre za evolucijsko-preživitveni koncept, ne za sociološko-politični. Slovenske predčasne volitve, te, ki jih bomo doživeli čez mesec, in one, ki jim bodo sledile čez čas, niso družboslovni, temveč so naravoslovni pojem.

Dokaz takšne teze, ker vsaka empirična trditev potrebuje empirični dokaz, nam leži pred nogami. Tudi slovenska Cerkev nikakor ne more dobiti dveh nadškofov! Kar je izjemno zanimivo. Tudi pri izbiri nadškofov se dogajajo identični procesi kot pri izbiri mandatarja. Mogoče nekaj bolj zaviti v skrivnost, a prav tako označeni s teorijami zarot in namigovanj. In čeprav se zdi, da tako kot država mandatarja Cerkev ne more najti nadškofov, je razlika bistvena. Cerkev si namreč ne more privoščiti presejalništva. Ker to ni v njeni elitistični naravi, ker je baza kandidatov premajhna in ker so verniki, se pravi množica, izključeni iz procesa.

Težava nastane, kot se je to zgodilo v Sloveniji, če ni primernih kandidatov. Če je s klicami krivde, zaradi katerih je papež odpoklical prejšnja pastirja, okužena celotna organizacija. Cerkev, brez možnosti iskati, dokler pač ne najde, je prav zaradi tega v velikih težavah. PR-slovenske Katoliške cerkve sicer zainteresirano javnost prepričuje, da to ni nič nenavadnega, a razpad in nato ne vzpostavitev hierarhije v strogo hierarhični organizaciji, je ne le škandal, temveč tudi neke vrste sramota. Zato je še toliko bolj 'hecno', ko je Cerkev nezmožna izbrati svoje lastne kandidate, sicer demokratično diskretno, priporoča volilnemu telesu, katere kandidate naj le to podpre v državnozborskem odločanju.

Kakor koli; z družbenoekonomsko krizo, kot se glasi dežurna krilatica za vsakdanjo rabo, se je naša mlada demokracija naučila pomembno lekcijo: "Izbirati in izbrati je mnogo težje, kot izbirati in neizbrati."