Nadaljujemo pa z rednimi pripravami na izredne volitve. V okviru oddaje "česa ne veste o volitvah", bomo danes razložili termin: "Mreža na terenu!" Torej: "Mreža na terenu, za telebane!"

Stare stranke vesele pričakujejo predčasne volitve, ki se imajo zgoditi čez nekaj tednov, ker jih politični analitiki prepričujejo, da se nimajo česa bati. Stare stranke, ki so večinoma stare okoli petindvajset let, imajo pred novimi, ki so večinoma stare nekaj dni, namreč prednost v nečem, čemur se reče "mreža na terenu"! Gre pa za to; stranke so organizirane razmeroma preprosto; centrala, z organi stranke, po navadi domuje v kakšni ljubljanski vili, potem pa imamo mestne, občinske in krajevne odbore, v nekaterih strankah pa tudi razvajanja, kot so "regijske koordinacije". In vsi ti udi stranke tvorijo nekaj, čemur pravijo "mreža na terenu"! Na kratko; vse, kar ni v Ljubljani oziroma v tisti vili, je "teren". V tisti vili pa je vse, tako da na terenu ni skoraj nič. Ampak o tem v nadaljevanju.

"Mreža na terenu" se največkrat omenja v kontekstu nabirke kandidatov. Volilni sistem namreč za uspeh na državnozborskih volitvah zahteva določeno število kandidatov v vsaki volilni enoti. Torej je treba najti skoraj stotnijo primernih kandidatov, ki se bodo prostovoljno pustili nalimati na volilne sezname. Pri starih strankah to težavno delo na "terenu" opravlja "mreža"! Gre pa tako:
France pride do Jožeta in mu pravi: "A boš letos ti?" Oba sta namreč člana stare stranke in vidita se le enkrat na štiri leta, ali na kakšnem pogrebu. "A so že štiri leta?" pravi Jože. "Mh," pravi France. Treba je namreč vedeti, da ogromno število kandidatov ni izvoljenih v parlament in mogoče je, da je nekdo kandidiral na vseh državnozborskih volitvah do zdaj, pa ni bil nikoli izvoljen v parlament. Tem pravijo: "slamnati kandidati". Kdaj pa kdaj, na zadnjih volitvah vedno pogosteje, pa se zgodi, da zaradi specifike slovenskega volilnega sistema, takšni kandidati celo pridejo v parlament … in potem gledamo v tla ter nam je nerodno za njih. Kakor koli; kdo izmed nas še ni doživel, da so pozvonili pred vrati ter ponudili mesto na kandidatni listi? Za lokalne volitve sicer pogosteje, a če ste si v svojem okolju ustvarili nekaj malega ugleda in nekaj več denarja, vas obiščejo tudi kot kandidata za državnozborske volitve. Sodobni akviziterji, ki namesto vrhunskih sesalcev ponujajo politični vpliv.

Kaj bi človek pričakoval od pojma "mreža na terenu"? Pričakoval bi osnovno celico stranke, primarno druščino okoli politične ideje, za katero se zavzema. Pričakoval bi tanko celično steno, ki v okolje spušča socialdemokratske ali konservativne ali liberalne ideje, v nasprotni smeri pa vsrkava reakcije, nove ideje in nove obraze. Pričakoval bi življenje s predavanji, protesti, če je potrebno, časopisi, debatnimi krožki, kulturo in športom. Pričakoval bi tribune in manifeste; pričakoval bi vertikalno demokracijo, ko se dogajanje iz osnovnih celic mreže širi po strankarski strukturi navzgor in baza neposredno oblikuje politiko in usmeritev celotne stranke. Oh kako lepo so to znali početi slovenski komunisti v tridesetih letih prejšnjega stoletja! Ali Kristusovi apostoli pred dvema tisočletjema.

"Mreža na terenu" je resnična osnova vsakega političnega življenja v strankarski demokraciji, žal pa jo naše elite razumejo podobno, kot "mrežo" razumejo serviserji malih gospodinjskih aparatov in prodajalci avtomobilov. Razumejo jo kot servis centralne strankarske politike, ki naj nabira kandidate, lepi plakate in 'zajebava' politične nasprotnike. "Mreža" tudi organizira politične turneje ob volitvah, ko ima ljudstvo prilike videti televizijske junake v živo. In potem v kulturnih in vaških domovih prihaja do neprijetnih trenutkov, ko so vaški posebneži preveč domači z gospodi iz Ljubljane. To so tudi redki trenutki, ko se mreža vznemiri.

Vsake toliko, če mreža postane nepokorna, neposlušna, ali razmišlja s svojo glavo, kot se je pred časom vedla mreža SDS-a na Koroškem, centrala dvigne katerega izmed lokalcev v krog posvečenih, pa je mir za nekaj časa ...

Iz vsega povedanega sledi, da nove stranke ne potrebujejo mreže. Namesto mreže imajo nove stranke ime in priimek predsednika v naslovu stranke. Malo zaradi tega, ker je kombinacij s pojmi "liberalno, slovensko, demokratično ali socialno" počasi zmanjkalo, malo pa prav zaradi tega, ker nimajo mreže. Če nimaš mreže, namreč potrebuješ zveneč priimek in sto prijateljev za kandidate, pa si varen. Če pa mrežo imaš, vsake štiri leta potrebuješ avtobus.

Zapisi iz močvirja na Valu 202