Sarkastična pripomba izpred let, da bo kmalu vsak Slovenec enkrat v življenju minister, kar je blizu utopičnemu idealu, da lahko vsi počnemo vse za en dan, se počasi uresničuje. Ministri namreč pokajo pod težo pritiskov kot gozdovi v žledu, naš današnji poskus analize pa bodi le kamenček na poti k rešitvi, ki je seveda minister na položaju polna štiri leta.
Najprej se je treba vprašati, v čem je politični pritisk hujši od normalnega pritiska. Če predpostavimo, da je normalni pritisk na slehernika vprašujoči pogled blagajničarke, ko kreditna kartica pove, da na računu ni dovolj sredstev, potem mora biti pritisk na politika nekajkrat hujši.

Oziroma kaj je lahko še hujšega kot kup položnic in deset dni do plače, da se minister zlomi? Ker običajni ljudje z običajnimi pritiski nimamo možnosti, da se zlomimo in moramo živeti naprej. Junaška ministrica v pisanih kostimih je popustila, ko so se začeli vrstiti pritiski na njeno družino, celo na njeno mamo. Kar je res krivica, kajti običajne mame ne občutijo nobenih pritiskov zaradi svojih otrok. Še sploh ne, ko jih morajo preživljati s svojo penzijo.

Torej: običajni pritisk je povezan z denarjem, odnosi na delu, z zdravjem in podobnim. Običajni pritisk je tudi nekaj takega, kar se da preživeti, kot je očitno iz števila prebivalcev, natalitete in umrljivosti. Politični pritisk pa je druga pesem in čeprav nihče natančno ne ve, kako poteka, kajti nihče izmed zlomljenih ministrov nam ne pojasni podrobnosti, vam danes v naši oddaji prvič predstavljamo primer političnega pritiska.

(Telefon zvoni in minister dvigne slušalko): Halo?
(Pritisk): Zdravo France, Jože tu, bi mi lahko zrihtal tisti javni razpis?
Minister: Žal, Jože, ne morem.
Drugi dan: Zdravo France, Jože tu. Bi mi lahko zrihtal tisti javni razpis?
Minister: Žal ne morem.
In nato se to nadaljuje, v ministričinem primeru celo nekaj zaporednih dni, tako da ministrom ne ostane drugega, kot da se pod pritiskom zlomijo. Enkrat, toliko vemo iz zaupnih virov, je eden izmed pritiskovalcev celo dejal pritiskancu, da, če ne bo dobil javnega razpisa, v soboto ne bo prišel na piknik.
In zdaj glavno vprašanje, na katerega zlomljeni ministri tudi ne dajo odgovora. Kdo so pritiskovalci? V bistvu je jasno, da gre za strice iz ozadja. Toda kdo pritiska na strice iz ozadja, da pritiskajo na politike? V bistvu je jasno, da gre za lobije. Toda kdo pritiska na lobije? V bistvu je jasno, da gre za udbomafijo ali klerofašizem, odvisno od političnega spektra. Na oboje pa pritiska gospod Bog in se brezmejno zabava.
Danes pa bi radi problematizirali še en problem. Ministri se v kontekstu političnega pritiska radi obnašajo kot žrtve. Po drugi strani pa imamo kopico urednikov, novinarjev in referentov, ki tudi trdijo, da so bili žrtev političnega pritiska. Kar pomeni, da so politiki pri nas v dvojni vlogi.

Tako v vlogi žrtev političnih pritiskov kot v vlogi pobudnikov političnih pritiskov. So pritiskovalci in pritiskanci v eni osebi, kar jih dela podobne črvom, ki so prav tako oče in mama v enem organizmu. Biti pritiskan ali pa pritiskati sam, odvisno od potreb političnega preživetja, pa je, toliko pa bi že lahko vedeli, ena temeljnih značilnosti politične obrti. In pravi politiki znajo pritiske tako prenesti kot jih tudi diskretno ustvarjati.
Tako pridemo do mogoče rešitve zapletov ob letečih ministrih. Pri nas ni pravih politikov. Imamo nekaj diplomantov, ki silijo v Bruselj na sanjsko mesto poslančevega asistenta, imamo nekaj parlamentarnih staroselcev, ki se jim verbalni sarkazem zdi vrhunec politične umetelnosti, in imamo nekaj dobrih politikov, ki so se pametno umaknili iz politike. Vsi drugi, ekspresni ministri pa še posebej, pa so naturščki - delavne brigade na trasi njenega veličanstva tranzicije, jurišni bataljoni pred strojnico krutega vsakdana.
Lahko bi sproščeno končali, da je politični pritisk od znotraj votel, od zunaj ga pa nič ni, kar pa seveda ni res. Politični pritiski kot neformalna oblika vertikalnega vladanja so od nekdaj in bodo za zmeraj. In žal jih ne bo odpravil sv. Jurij v podobi prekmurskega odvetnika, temveč zgolj in samo dosledna vladavina prava in če bodo vsi državljani upoštevali zakone.