Bilo pa je tako: naši vojaki so usposabljali pripadnike afganistanskih varnostnih sil, takrat pa so jih iz zasede napadli neznanci, najverjetneje talibani. Na razdalji 300 metrov je nato potekala izmenjava ognja. Naši vojaki so izstrelili od 200 do 600 nabojev. Po pol ure, ko so posredovali lovca F-16 in helikopter, so se napadalci umaknili.

Niso jih ulovili, pripadniki Slovenske vojske pa so se varno umaknili v bazo. Obrambni minister je s primerno zaskrbljenostjo podal poročilo, obvestil vrhovnega poveljnika, premierko in vse to. Po nekaj dnevih je strelski obračun postal novica včerajšnjega dne. A ne v našem skromnem uredništvu.

Najprej se vprašajmo temeljno vprašanje: "Kako, hudiča, pripadniki Slovenske vojske usposabljajo afganistanske vojake?" Predvidevamo, da slabo, ako v pol ure streljanja na razdalji 300 metrov z 200 do 600 izstreljenimi naboji ničesar ne zadenejo. Niti Afganistanci niti Slovenci.

Da ničesar niso zadeli talibani, je na eni strani sreča, na drugi pa niti ne presenečenje. Gre za zaslepljene fundamentaliste z malo vojaškega treninga, opreme in predvsem brez lovcev F-16. Na drugi strani pa so Slovenci inštruktorji, afganistanske varnostne sile pa učenci in spodobilo bi se, da bi kaj zadeli. Saj so zato tam.

Zveni sicer cinično, ampak brez vseh velikih besed in šarad vseh vrst so naši vojaki v Afganistanu zato, da afganistanske varnostne sile naučijo vzpostaviti primerne varnostne razmere. To pomeni kakšnega talibana tudi ustreliti, ko so napadeni.

Ubijanje sovražnika je v vojaškem "novoreku" sicer očiščeno grešnega prizvoka. Staro dobro vojaško klanje je tako postalo "eliminacija", če gledamo ameriške filme in dokumentarce, ali pa "nastradanje", če poslušamo ministra Jakliča. Glagola "ubiti" ne uporablja nihče več in moderno bi zvenelo, ko bi rekli, da so bili naši vojaki med napadom "neučinkoviti", ker so vsi talibani srečno odnesli pete.

Ampak nora sreča, da so bili naši vojaki bolj kilavi in niso nikogar zadeli, kajti v nasprotnem primeru bi si morali postaviti neprijetno vprašanje, kaj za vraga naši vojaki počnejo v Afganistanu. Isto vprašanje bi si morali postaviti tudi, če bi bil zadet kateri od naših, ampak ne izzivajmo zle sreče ter se raje posvetimo potencialno mrtvim talibanom, saj so medijsko mnogo bolj sprejemljive žrtve, kot so žrtve koalicijskih sil.

Namreč, če bi kateri izmed 200 do 600 nabojev po naključju zadel talibana, bi postalo očitno, da naši vojaki tam niso kot inštruktorji, temveč kot aktivni vojaki. Med tema dvema pojmoma, in lahko se na katedri za obramboslovje, ministrstvu in generalštabu razpočijo, pa je velikanska pomenska razlika.

Američane že več kot desetletje in pol mečejo na eno in isto "finto". Bojujejo se v tujini, da so varnejši doma. In Američani, ki niso ravno znani po gojenju kritične presoje, nasedajo že več kot desetletje in pol. V Sloveniji je zadeva nekoliko drugačna in če se kritično vprašamo, kaj že desetletje počne Slovenska vojska v Afganistanu, lahko le skomignemo z rameni.

Namreč, za življenja Slovencev so poplave in recimo medvedi veliko nevarnejši od muslimanskih fundamentalistov. Da o čebelah in osah ne govorimo … Zato je uradna doktrina jasna: smo del sveta, ne moremo biti neodgovorni do dogodkov na planetu in trudimo se, sicer le z inštruktorji, na konfliktnih območjih vzpostaviti mir in tja pripeljati demokracijo.

Kako je demokracija mnogo bolj krvava reč, kot je bil Sadamov režim, se te dni učimo ob Iraku, a pustimo to ob strani. Lepo nam je, ko poslušamo pakistansko deklico, ki si želi le šole, knjig in znanja, in če je treba za to ustreliti kakšnega talibana, ga pač bomo. Vsaj poskušali ga bomo zadeti, če pa ga bomo zgrešili, ga bo zagotovo zadel F-16. Skupaj s polovico vasi.

Stari so modro dejali: "Zaupaj vase in v svoje prase." Politološko bi temu konceptu danes rekli neuvrščenost, nevtralnost, izolacionizem ali bog ve, kako še vse, vendar drži, da globalna misel sicer deluje, globalno delovanje pa bolj slabo misli.

V zgodovini človeških konfliktov bo začetek tretjega tisočletja zapisan z velikimi krvavimi črkami in civilizirane države bi ne smele dodajati svojega podpisa … Tako odpoklic Slovenske vojske iz Afganistana na veliko žalost revnega vzhoda, ki polni slovenske uniforme, ne bi bil strateško-politično, temveč predvsem častno dejanje.

Tudi na Valu 202