"Kako smo lahko mi Slovenci enotni ob športnih uspehih! Ali ne bi bilo odlično, ko bi bili tako enotni tudi v politiki?”

Taka in podobna sporočila letijo s tribun, izza točilnih pultov in iz naslanjačev. In človeka kar hitro zagrabi, da bi izpustil kritično ost in se prepustil navijaški enotnosti slovenskega duha. A stvar seveda ni tako zelo preprosta.

Najprej gre teorija slovenske enotnosti k hudiču, ko začnemo izgubljati. Tedaj enotnost izgine, to pa nam govori o tem, da smo lahko enotni le pri velikih nacionalnih zmagah. Bistvo problema pa je skrito še globlje v navijaški naravi, da ne zapišemo v naravi športa kot takega. Vzemimo na primer košarkarsko zmago nad Španijo, ki je združila Slovenijo v ponosu, da smo Slovenci. Ljudje so jokali, spletni komentatorji so se odrekli jedkosti, novinarji so vpregli pridevnike in gospod predsednik so noreli z zastavo.

Strinjamo se, da bi bilo modro to nacionalno čustvo nekako prenesti v vsakdanjost; v naše službe, odnos do soljudi, državne organe in politične vrhove. Povedano drugače: namesto v običajna dela in dneve bi se morali spremeniti v Gorane Dragiće, ki vsak dan zadevajo v zadnji sekundi ob pomoči roke Marka Gasola. Z energijo dveh milijonov Dragićev bi gospodarstvo cvetelo, zdravstvo bi bilo urejeno, javni sektor bi se krčil in parlamentarci bi se odrekli poceni menzi. A žal tako ne gre! Naši nadrejeni so res v večini primerov velikanski španski bumbarji, a sami preprosto nismo pripravljeni na odrekanje, ki ga zahteva koš. Zmagati pomeni garati in garati so pripravljeni le redki Slovenci, ki jim pravimo športniki. Mogoče jih zato po božje častimo, ker po tihem vemo, kako redki so garači med nami.

Kljub marketinški mantri, da igrajo za splošno občestvo, vemo, da igrajo predvsem zase - za pomiritev svojih notranjih ambicij in strahov. Pa vendar radi verjamemo, da zmagujejo za nas. Njihove zmage postanejo surogat naših lastnih porazov. Povsod po svetu je tako in sociološke teorije navijaštva se že dolgo ukvarjajo s tem pojavom. Je pa zanimivo, da bolj je država politično, gospodarsko in socialno neuspešna, bolj slavljeni so uspehi njenih športnikov. To je pravzaprav žalostno; bolj se trudimo enotnost Slovencev prenesti iz navijaških vrst v vsakdanje življenje, bolj pravzaprav priznavamo, kako globoko smo zabredli. Zato navijaško navdušenje po zmagah v razvitih družbah nikoli ni klic k narodni enotnosti, temveč se kaže predvsem kot velike zabave in spektakli. Tako kot ne nazadnje tekma sama.