Vsekakor škoda. Tisti, ki se še vedno ukvarjajo z njimi, imajo ali čas ali denar − vsi preostali pa se ukvarjamo s preživetjem.

Kakor koli že, današnja politična analiza se bo ukvarjala z analiziranjem, ki sta ga v zadnjih tednih opravili dve najpomembnejši stranki v državi: SD in SDS. Obe favoritinji javnomnenjskih anket sta v zadnjem času doživeli padec podpore, in naše divje analiziranje ima namen dokazati, da je tega kriva napačna politična analiza. Ali presoja, če hočete.

Najprej SD. Domačijsko analiziranje je za stranko, ki jo vodi predavatelj politične analize na FDV-ju, sicer hudo sporno, a vzemimo to razmišljanje, recimo, za seminarsko nalogo. Ker na FDV-ju vzgajajo nov zarod politologov, ki bodo politiko menda razumeli kot poklic, obrt. Današnji politiki so namreč taki kot obrtniki, keramičarji recimo, pri katerih naročiš kopalnico s strogim vzorcem srednjeveških mozaikov, dobiš pa Hundertwasserja.

Skratka: gospod Lukšič je nasprotoval prihodu gospoda Šoltesa v vlado. Ob pomoči politične analize je kadrovski predlog mandatarke označil za nehigieničnega, in na prvi pogled so bili njegovi argumenti trdni. Gospod Šoltes ustanavlja novo stranko, niti od daleč ni povohal zadnjih parlamentarnih volitev, na enem najopaznejših mest v državi pa bi lahko brez sramu delal reklamo za svojo bodočo stranko in tako podrl ustaljeni red demokratične procedure. O tem, da za blaginjo države včasih kaže preseči strankarske okvirje, kot je storil na primer veliki demokrat Franklin Delano Roosevelt, ko je na občutljivo mesto načelnika mornarice med drugo svetovno vojno postavil sposobnega republikanca Franka Knoxa, tu ne bomo razpravljali. Gre le za nekaj gostilniške analize nasprotovanja dr. Lukšiča temu, da bi dr. Šoltes kot minister za zdravstvo stopil v vlado.

Začnimo s tem, da pomislek dr. Lukšiča sicer nikoli ni bil javno izražen, vendar je bolj slabo prikrit, saj je razumljivo, da bi dr. Šoltes in njegova nastajajoča stranka dobila nesorazmerno veliko medijske pozornosti. A z Lukšičevo blokado je dr. Šoltes dobil več pozornosti, kot bi je lahko z ministrovanjem. Skoraj štirinajstdnevno nenehno pojavljanje v medijih je brez pretiranega napora izkoristil za promocijo svoje stranke in iz sebe naredil najbolj cenjeno politično valuto − žrtev.

Nasprotovanje dr. Lukšiča pa je imelo še eno neracionalno sestavino; z nekaj preproste politične spretnosti tiste vrste, o kateri naj bi učili na FDV-ju, bi namreč Šoltesovo ministrovanje v SD-ju zlahka obrnili v svoj prid. Kdo pa pravi, da bi bil dr. Šoltes uspešen minister za zdravje? Glede na medijske zapise in poročila ljudi v okviru zdravstvenega sistema je naše zdravstvo v takih težavah, da ga ni junaka, sposobnega ali nesposobnega, ki bi si lahko z vodenjem zdravstvenega resorja nabiral točke priljubljenosti. Če hočeš biti priljubljen ali vsaj ne izpostavljen minister, moraš dandanašnji v Sloveniji prevzeti resor brez listnice. Z malo sreče bi si dr. Šoltes, kot marsikdo pred njim, polomil zobe na slovenskem zdravstvu, in njegova nastajajoča stranka bi zamrla skupaj s svojim vodjo, še preden bi shodila. Pri SD-ju so napačno sklepali, da si z dr. Šoltesom kot ministrom redijo kačo na prsih, pri tem pa so ne le izpustili priložnost za onemogočanje političnega tekmeca, temveč tudi izgubili pomembne točke v javnomnenjskih anketah.

Drugi veliki političnoanalitični zdrs prejšnjih tednov je uspel SDS-u. Zelo preprosto je; v obdobju, ko država preživlja eno največjih naravnih katastrof v zgodovini, ne loviš udbovskih morilcev po parlamentu niti ne vlagaš interpelacij. Opoziciji ni bilo treba drugega, kot da sedi, posluša in na koncu pove, da zdaj ni pravi čas za Udbo. In čeprav poslanka Irglova z dramatično prezenco Prešernove nagrajenke pojasnjuje, da je resnica pomembnejša od žleda, so se pri SDS-u vseeno ušteli. Ker demagogija deluje, toliko bi pa že lahko vedeli, le v varnem okolju normalnosti. V nenormalnih družbenih razmerah besedičenje ne pomeni nič. To so politiki ugotovili že takoj na začetku modernih držav in se ob naravnih katastrofah praviloma pojavljajo med običajnimi ljudmi, delijo njihovo bolečino ter poprimejo za lopato ali kaj podobnega. Da pri SDS-u tega niso dojeli, je res neverjetno, saj smo mi Slovenci prav na podlagi tega dobili kar nekaj zgodovinskih osebnosti, od Maistra naprej. Konkretnost v izrednih razmerah je plebs od nekdaj nagrajeval, na drugi strani pa zaničeval impotentnost v odnosu do realnosti. In SDS-u je uspelo prav to … "Ampak to še ni vse" - na poti iskanja resnice se jim je nekako uspelo skregati še z dosedanjimi političnimi zavezniki! Osebno prizadeti govor predsednika SLS-a na parlamentarnem zasedanju o delovanju Udbe de facto pomeni zaton SDS-a kot omembe vredne politične sile v naši državi. Mogoče je njihov osamljeni in brez dvoma hvalevredni boj z Udbo in preostalimi krivicami dobra romaneskna snov, a na področju politične strategije pomeni usoden strel v prazno.

Janezu Janši so tako nasprotniki kot podporniki dolga desetletja pripisovali briljantno analiziranje politične realnosti, ki naj bi temeljilo na njegovi pregovorni informiranosti, a je prav v zadnjih dnevih naredil niz neracionalnih napak, ki so njegovo stranko za vedno oddaljile od možnosti upravljanja Slovenije. Ko Janez Janša, eden najmogočnejših političnih likov zadnjih dvajsetih let, postane apologet Romana Leljaka, se lahko nad SDS-om le "spusti zastor usmiljenja in pomilovanja", če povzamemo z besedami Toma Sawyerja.

Mogoče je ta zapis skupek napaberkovanih neumnosti, a prav nam dajejo ankete, ki vase zagledano slovensko politiko po večini potiskajo iz fokusa slovenskih državljanov. Politik brez podpore ali nasprotovanja volivcev pa ni le slab, temveč tudi nepotreben politik.