A kljub vsemu stopimo na spolzko pot, ki je tlakovana z dobrimi nameni. To se najde na njenem koncu.

Kava za prijatelja, kruh za prijatelja, SMS-i s humanitarno noto, otroci, ki od vrat do vrat prodajajo ročno izdelane čestitke, humanitarni koncerti, Karitas in Rdeči križ ter zaskrbljeni obrazi varuhov morale … vse to se te dni zgrinja nad našo vest in v naše denarnice. Pomagajmo s krizo prizadetemu sočloveku in povrnjeno nam bo, različno od naročnika, na tem ali na onem svetu. Za obdarovanca, prepotrebnega donacije, pa je to tako ali tako vseeno.

Toda onkraj cinizma se je treba povsem trezno vprašati: "Ali je dobrodelnost dobra?" Pustimo ob strani odpustke, ki si jih kupujejo premožni, ko z nekaj odškrnjenega bogastva tešijo svojo vest. Pustimo ob strani psevdookultneže tipa "Rotary in Lionsi". Poglejmo le v segment na novo komponirane dobrodelnosti, ki se je pojavila skupaj s krizo.

Najprej problem povsem na načelni ravni: vedno več ljudi potrebuje našo dobroto, sposobnih deliti pa je vedno manj. Problem je v denarju: v plačevanju položnic, podarjanju kruha, kav, stanarin, šolskih potrebščin, hrane, pijače in podobnem. O humanem poslanstvu in naporih tistih, ki pomagajo z nematerialnim odrekanjem, ne gre dvomiti. Dobrodelnost je postala sinonim za podarjanje, donatorstvo in materialno pomoč. Poguba, ki je denar, ponuja skozi dobrodelnost samo sebe kot rešitev.

Dobrodelnost, ki se je ob veliki pomoči medijev pojavila pred petimi leti, temelji na stališčih, o katerih je treba vsaj malo podvomiti … Najprej najbolj heretično vprašanje sploh: "Ali je dobro, da smo eden najbolj solidarnih in dobrodelnih narodov, kar jih je?" Da smo svetovni prvaki solidarnosti, da se odzovemo na stisko sočloveka in vse to. Kadar gre za potres, požar ali poplave, je ponos upravičen in časten. Kadar pa gre za revščino, dolgotrajno, pol desetletja dolgo agonijo družin in posameznikov, je pri dobrodelnosti vprašljiva predvsem nagrada. Če slediš bizarni logiki civilizacije, velja: nižje si na tej lestvici, v bolj urejeni družbi živiš. Dobrodelnost je gašenje družbenih anomalij in družba, ki ne pozna dobrodelnosti, je uspešna družba! Ko se mnenjski voditelji, ali znani Slovenci, ki dvigujejo telefone na humanitarnem koncertu, pohvalijo, kako je še veliko dobrega v nas, v bistvu priznavajo zavoženost, neuspešnost in neučinkovitost naše družbe. Prvo mesto na lestvici dobrodelnosti je nekaj, kar bi morali tajiti, ne pa razglašati.

Dobrodelnost s svojim plemenitim poslanstvom postavlja še en teoretični problem. Danes večina ljudi z dobrodelnostjo še vedno pomaga manjšini. Kaj se bo zgodilo, ko bo dobrote potrebna današnja večina? Revščina se namreč ne manjša, temveč se veča … In razmerje se bo slej ko prej obrnilo. Večina tistih, ki imajo, se bo jutri spremenila v večino tistih, ki nimajo. In ostala bo le še manjšina premožnih, za katero pa se ne ve, ali bo pokazala enako mero humanosti, kot jo danes kaže večina. Seveda je ne bo, kajti prav revščina je proces, ki temelji na obubožanju večine in bogatenju manjšine. Dobrodelnost pa tega procesa ne zavira in ga ne blaži, temveč ga ironično pospešuje. Pri nas torej velja nekakšna institucionalizirana dobrodelnost, ko dobrota nadomešča vzvode, ki bi jih v normalno razviti družbi morala priskrbeti država. Dobrodelnost ali kot oblika enkratne, lahko pa celo permanentne pomoči – tej namreč sledimo zadnjih nekaj let – je za prejemnika konec agonije, za državo pa začetek konca.

Pričujoči sestavek nikakor ni pamflet proti dobrodelnosti, je pa vsaj majčken upor proti vzrokom zanjo.

Zapisi iz močvirja na Valu 202