Trumpova politična stališča so vplivala na povečano produkcijo lažnih novic v medijih, ki jo enako vneto spodbujajo tako njegovi nasprotniki kot njegovi privrženci, sam pa je z objavami na Twitterju ustvaril dvom, ali je prav, da politik tako sporoča svoja stališča in, po mnenju kritikov, znižuje zaupanje državljanov v politiko. Trump je navidezno podoben Nixonu, ki je med afero Watergate izstopal s svojimi predmodernimi političnimi stališči in tako hudo omajal ugled politikov, da je moral leta 1973 Dean Martin na svojem televizijskem žaru v Las Vegasu "speči" kar tri ugledne ameriške politike tistega časa (Ronalda Reagana, Barryja Goldwaterja in Huberta Humphryja, dva republikanca in enega demokrata, kar tudi ni bilo naključje!), da je Američanom skozi smeh in šale vsaj malo povrnil zaupanje v politični razred.

Besedna zveza "lažne novice" je prevod angleške fraze "fake news", ki prvotno ni označevala lažnih novic, ampak satiro in parodijo, s katerima sta, denimo, Jon Stewart v oddaji The Daily Show in Stephen Colbert v oddaji The Colbert Report opozarjala na način poročanja in izbor vsebin v osrednjih (ang. mainstream) ameriških medijih. Claire Wardle, strateška direktorica projekta First Draft News, katerega namen je izboljšati znanje novinarjev in medijev o poklicnih standardih in etiki, je identificirala sedem različnih oblik "lažnih novic": satiro in parodijo, ki nikomur ne škodita, smešita pa napake pri poročanju o pomembnih dogodkih, temah in ljudeh, napačno povezavo, ko naslovi ali fotografije niso v skladu z vsebino novic, zavajajočo vsebino, ki informacijo uporabi zato, da zameji predstavo o neki temi ali podobi posameznika, napačno vsebino, ki izvirno predstavi v napačnem kontekstu, sleparsko vsebino, pri kateri so izvirni viri informacij zakriti z napačnimi, umetno ustvarjenimi viri, manipulativno vsebino, pri kateri je izvirna vsebina tako izkrivljena, da zavaja, umetno ustvarjeno vsebino, ki je popolnoma napačna in je ustvarjena zato, da zavaja in nekomu povzroči škodo.
Dejstvo, da je satiri in parodiji sledila množica različnih oblik lažnih novic, odpira novi vprašanji: odgovornosti osrednjih medijev do javnosti in medijske pismenosti državljanov.

Prvega sta s svojima oddajama že zastavila Stewart in Colbert, saj sta kritiki izpostavila zaton poklicnega novinarstva in poneumljajoči politični diskurz. Ameriška profesorja Williams in Delli Carpini se celo sprašujeta, ali ne bi njuna formata oddaj vzeli kar za "stvarna standarda" poklicnega novinarstva. Ugotovila sta, da obe oddaji "na dnevni red" postavljata pomembne teme, vabita goste iz akademskih krogov, kulture, politike in medijev, presegata ideološko vodene politične informacije, še najbolj pa preseneča odziv občinstev. Med njunimi gledalci je veliko mladih, dobro obveščenih, ki so jim blizu satirično obdelane teme, in zanje so satirične novice celo bolj pomemben vir političnih informacij, kot so to tradicionalni mediji. Leta 2007 so ugotovili, da imata The Daily Show in The Colbert Report 16-odstotni delež gledanosti, le en odstotek nižjega od poročil na Fox News in dva odstotka višjega od večernih poročil na javni televiziji PBS. Jon Stewart je bil v anketi revije Time razglašen za najbolj zaupanja vrednega voditelja informativnih oddaj, zanje je prejel nagradi Peabody in Emmy, njegovo in priljubljenost Stephena Colberta primerjajo le s priljubljenostjo legendarnega Walterja Cronkita.

Ob vsem tem Wiliams in Delli Carpini opozarjata, da priljubljenost satiričnih novic ne pomeni zavračanja "resnih" novic, ampak da se je po "dobi televizijskih novic" zlomil prejšnji sistem uredniškega nadzora političnih informacij, ki ga v spletnih medijih nadomeščajo nove oblike posredovanja informacij: blogi, družbena omrežja, državljansko novinarstvo. Medijsko bolj ozaveščeni gledalci pričakujejo več analiz in komentarjev, posredovanih na uravnotežen način, medtem ko odklanjajo "pakirano" novinarstvo: novice iz pristranskih virov, opustitev raziskovanja, od kod v resnici prihajajo določene novice, vzvišeno namesto poglobljenega poročanja. Tako so prav "fake news" v obliki satire in parodije prispevale, da zaradi njih gledalci bolje razumejo politične dogodke, opogumile so dejavne državljane in javne razprave, državljanom ponujajo kritičen pogled na politične, gospodarske in medijske elite. S tem pa dobimo tudi odgovor, kako je danes z medijsko pismenostjo državljanov. Ne podcenjujmo jih!