Mimogrede, prehod čez rdeče morje je 1993 v naslovu knjige uporabil že France Bučar. A pustimo malenkosti - največja opozicijska stranka je v času, ko nam apokaliptične scenarije pišejo tuji politiki, diplomati, mediji in finančni špekulanti, spet še zakurila atmosfero.

Ujetost države v dve realnosti nam ob Janševem nastopu potrdi sočasna napoved vlade, da njen reformni načrt in program stabilnosti lahko prineseta odrešitev pred trojko. A vladni razvojni program ta hip deluje bolj kot še eno gasilsko reševanje prazne državne blagajne, ki mu v igri kupovanja časa manjka stimulativno-razvojni moment. Istočasno namreč vlada ne prinaša novih rešitev, kako po odpovedi tranzicijskega modela ponovno zagnati Slovenijo 2.0. Takšno, v kateri bi tudi mlajše krizne generacije videle perspektivo in motivacijo in ne bi vse bolj hlepele po odhodu na tuje. Nove prilive iz naslova višjih davkov in prihrankov iz javnega sektorja bodo požrle skorajšnje dokapitalizacije izropanih državnih bank. In takrat nas bodo najbrž čakali novi računi za zapitke. V času zadnjih opozoril oblast uprizori še brezsramno politično vojno, kdo bo vodil Slovensko odškodninsko družbo. Pač vse za čim boljše startne pozicije svojih klientelnih mrež v novem krogu privatizacije, kar kaže nadaljevanje politično-delegatskega sistema v gospodarstvu.

In kot samouresničujoča prerokba se kaže, da bo naslednji volilni boj spet med Janezom Janšo in Zoranom Jankovićem, ki spet odločneje stopa v polje nacionalne politike. Prostor, ki ga je v politiki vsaj začasno nekoliko odprl del vstajniške pobude, se je zaprl. Realnost je, da je več ljudi kot na vse zadnje vstaje zahtevat globoke spremembe prišlo v Stožice poslušat partizanski pevski zbor. In levo-desni uničujoči ples, ki črpa v preteklosti, gre dalje. Ne bo kriva trojka. Ljudje v tej državi politike, ki je to državo pripeljala do te točke, na volitvah nikoli niso zares znali poslati domov.