Plačala sta do danes: administrativno, trener Olimpije, in moralno, športni direktor Maribora.

Pa začnimo po rasistično! Gotovo ste opazili, da imajo naši kolegi v športnem uredništvu pri intervjujih trenerjev slovenske prve nogometne lige redno težave, saj jih morajo praviloma prevajati. Odvisno od tedna, a več kot polovica trenerjev naših najboljših klubov prihaja z Balkana. Mnogo nogometašev prav tako prihaja od tam in če je bila nogometna Slovenija v zlatih časih jugoslovanskega nogometa potapljajoča se barka, je danes popularni rešilni čolniček.

Gornje pisanje z opredeljevanjem človeka glede na domovino se zdi rasistično, a dovolj je, da pogledamo divjanje "Delij" in "Gròbarjev" na preteklem derbiju v Beogradu, dovolj je, da sledimo navijaškemu nasilju med "Hajdukom" in "Dinamom", pa uvidimo, da Balkan deluje po nogometnih konceptih, ki so v Evropi v glavnem preživeti. Nič kaj inovativno je treba postaviti na prvo mesto angleški nogomet, kjer so ekscesi redki in rigorozno kaznovani, tudi nemški je skoraj brezmadežen, prav tako francoski in španski; kdaj pa kdaj se zalomi na Nizozemskem, to pa je v glavnem tudi vse. Slovenske nogometne vezi z Balkanom v tem trenutku niso ravno produktivne, a kljub veliki debati o primernosti in neprimernosti besed in dejanj nogometnih delavcev in funkcionarjev, se nogomet dogaja tudi na tribunah. Ali predvsem na tribunah. V tem ima Zlatko Zahovič, sledeč svoji logiki, seveda prav. Ker pač napačno predpostavlja, da se nogomet igra za navijače. A zalomi se pri pojmu navijač.

V Sloveniji smo začeli pojem enačiti z ekstremnim navijaštvom, ki je pri nas sicer kratkega veka, saj so se prve takšne skupine pojavile šele konec osemdesetih. Pred tem je bila tribuna varna kot otroški vrtec. In predvsem polna najprej ljubiteljev igre in šele nato navijačev … Najdlje, kamor smo prišli, je bilo naivno zbadanje nasprotnikov in mogoče katoliško sprejemljive kletvice na račun sodnika. In potem se je nenadoma zgodilo - "Ubi ubi žabarja!" in "Pederi, pederi".

Kar nas pripelje do glavnega problema tokratne nogometne afere. Ko trener zabrusi igralcu "idiote crni", je suspendiran in odpuščen, ko pa takisto naredi gledalec, se ne zgodi nič. Oziroma v velikih ekscesih, kot je metanje banan temnopoltim igralcem, je kaznovan klub. Slovenski nogomet nogometnega navijača ni individualiziral. Smešni poskusi z avtorizacijo vstopnic ne sodijo v to kategorijo. Navijači na naših stadionih so še vedno amorfna množica, medtem ko so na angleških stadionih posamezniki. Petdeset, šestdeset tisoč posameznikov, če je potrebno. S pripadajočo odgovornostjo za svoja dejanja, neredko tudi za svoje besede.

Kje je šlo tako strahovito narobe, da je danes, ne glede na to kakšen ljubitelj nogometa ste, obisk nogometne tekme v Sloveniji vsaj nekajkrat v devetdesetih minutah žalitev za človekovo dostojanstvo? Dušeslovje je včasih učilo, da posameznik gre na stadion, postane del močne množice, izkašlja frustracije in se vrne kot pomirjen ter tvoren del družbe.

Medtem pa je družba postala stadion! Žalitve, ki si jih včasih anonimno kričal na stadionu, lahko danes anonimno kričiš na spletu. Stadion je dobil konkurenco in nobene potrebe ni zmrzovati na prostem, da si olajšaš dušo. Nogomet med tekmo po navadi iz človeka izvabi skrajna čustva. Problem nastane, ko navijač pride že na tekmo prežet s skrajnimi čustvi. Potem ga nogomet zgolj navije do živali.

Zakaj so dogodki, kot jim v slovenskem nogometu sledimo zadnje dni, žalostni? Predvsem zato, ker se v slovenskem nogometu dobro dela! Za dežurne pljuvalce pretenciozna izjava, a organiziranost nogometa v mlajših kategorijah, trenerski kader, navdušenost med otroki in mladostniki, razvejanost in infrastruktura … vsi ti dejavniki vodijo do tega, da se v višjih ligaških tekmovanjih igra dober nogomet. Neprimerljiv z ligami peterice, a s sodobnim razumevanjem igre povsem primerljiv s podobnimi nogometnimi okolji. Tako se zdi ob spremljanju treninga nogometnega podmladka, primitivizem, ki preveva prvo ligo, še bolj nerazumljiv.

Ko poskušajo kdaj opravičevati nogometne ekscese s floskulo, da je "nogomet več kot šport, da je religija", nevede pribijajo žebljico na glavico. Kajti religije so zadnja let motor globalnega ekscesa in za nogomet se zdi bolj zdravo, da ostane zgolj šport. Z navijači pa je tako; presenečeni bi bili, kako tisti, ki se manifestirajo kot najzvestejši in goreči privrženci kakšnega kluba, v resnici malo vedo tako o klubu, njegovi zgodovini in dosežkih kot tudi o nogometni igri sami.