Majhne pozornosti. Nageljček ali šopek, nekateri dvajset dekagramov kave, premožnejši bon za sedem dni Radencev. Kot je že dolgo jasno v medčloveških odnosih, šteje namen in pozornost.

Se pa je te dni razkrilo, kdo izmed Slovencev ima svojo mamo najraje. To je Uroš Rotnik. Daroval ji je 1,2 milijona evrov. Kar približno pomeni izkupiček dnevne proizvodnje vsega rezanega cvetja na Nizozemskem.

Ob Urošu smo vsi preostali sinovi in hčere nehvaležni kujoni, zato si pobližje poglejmo to noro ljubezen, kot jo gojijo v Šaleški dolini. Ker - kot je spremljati že zadnjih nekaj let - le eno stvar je imel Uroš raje kot mamo. Teš 6.

Nekaj napol preverjenih dejstev: Teš 6 je na sodiščih dlje, kot so ga gradili. In bo na sodiščih, tudi ko se bo človeštvo že zdavnaj napajalo s fuzijskimi reaktorji. Povedano drugače: če bi škandali lahko goreli, bi imeli napajanje za Teš 6 zagotovljeno vso njegovo predvideno življenjsko dobo. Celoten velenjski rudnik bi lahko spremenili v muzej.

Kakor koli, Teš 6 je v nebo vpijoča packarija in Uroš Rotnik je njegov prerok. Oziroma je bil njegov direktor, kar je nekje eno in isto. V veselih letih političnih prerivanj, korupcijskih škandalov in zakulisnih lobiranj se je Rotniku nabralo na računu 3,9 milijona evrov. Ker je elektrarna stala 1,4 milijarde, gre za neznaten znesek. Znesek, ki se ga pozabi na mizi. Ali pod njo. Ki se skrije v mošnjiček za drobiž.

Problem je, da Rotnik ne zna pojasniti izvora tega denarja. To je v državi, kjer bi državljani z veseljem pojasnili izvor denarja, če bi ga le imeli, skrajno nenavadno. Kot se reče v novoreku: "Blagor tistim, ki lahko pojasnijo!"

Uradna Rotnikova verzija je, da je bil spreten na borzi. Predvsem na borzah nekdanje skupne države, ki so v tistem času brstele iz marmorja in mesinga finančnih prestolnic, kot so Banjaluka, Beograd ali Priština. Da, še dobro se spominjamo tistih časov. Finančni akviziterji so morili naivne državljane po telefonu, obešali so se na zvonce in obljubljali do 20-odstotne letne prihode na delnice "Elektroprivrede Bosne" in drugih megaprofitabilnih balkanskih korporacij. Če si takrat naivno vprašal, kako je lahko rudnik na Kosovu donosnejši od Appla, so ti razložili, da ne veš, kako deluje borza.

Nesrečneži, ki so takrat vstopili v to borzno igralnico, še danes odplačujejo samo obresti na posojila, ki so jih najeli za to pohlepno avanturo. Skratka, večini je spodletelo, le Urošu je uspelo. Strahotne donose so mu prijazni balkanski investicijski bankirji prinesli kar v kovčkih in ko je nakupil nekaj vikendov, dokapitaliziral davčno oazo ali dve, kupil materi cvetje za 1,2 milijona, verjetno peljal ženo na večerjo k Štormanu, se je pripravil na lagodno, lahko bi celo rekli "lahovno" življenje do konca svojih dni. Kajti, kaj je lahko lagodnejšega od tega, da si direktor komunale v Velenju?

Vse bi se v redu izteklo … Tako je bilo mišljeno in ne bi bilo prvič. Velenjčani so vesela bratovščina in Šaleška dolina s svojim Titom vred ljubljanski politični eliti ne diši preveč – še cesta do tja je slaba. Pa se je vmešal Furs. Kar je nenavadno, kajti institucija slovi, da preganja kurje tatove, kmečke turizme in kulturno-umetniška društva. Nenadoma pa bi finančna uprava, dacarji po domače, od Uroševega nepojasnjenega denarja rada pobrala davek. To pa je bilo presenečenje. Za javnost, za Uroša tako ali tako, najbrž še za njegovo mamo.

Na podoben način so zašili velikega Caponeja in - kot kaže - bodo še Rotnika. Glede na to, da je Fursu pritrdilo tudi upravno sodišče, bo tri milijone 600 tisoč evrov nepojasnjenega denarja ostalo kot dejstvo. Davka je naneslo za 1,6 milijona, kar je Uroša neznansko razburilo: "Ne more človek plačati več davkariji, kot je daroval mami. Pa kje je tu osnovna olika!"

Uroš Rotnik ima na sodišču odlične zgodbe. Davkariji očita, da ne zna seštevati. Pripoveduje o kupovanju in prodaji traktorjev. In uradniki so uradniški, sodni mlini počasni. Je pa stvar, ki se ji reče logika in zdrav razum. Bog ne daj, da bi klicali na linč ali da bi prejudicirali dejstva. Za konec samo gola zgodba brez imen in priimkov.