V Sloveniji se po letih eksperimentov, ko je volilno telo 2011 večinsko izbralo politika-šerifa-menedžerja Jankovića, nato pa profesorja-etičnega liderja Cerarja, vrača v klasični politični ring. Maske so padle, realnost novih obrazov, nove politike in etike se hitro postavi v okvire strankarskih interesov in silnic interesnih skupin.

Predvolilna taktika Janeza Janše, zadnjega preostalega politika prve poosamosvojitvene generacije, ki še vztraja na vrhu, se razgalja skozi drugi tir in gradnjo tovarne Magne v Hočah. Cilj je jasen: rušenje za vsako ceno. Na drugi strani Cerarjevi vladi ne uspe z ničimer zelo prepričljivo pokazati, koliko in če sploh je sama prispevala k temu, da je Slovenija prvo četrtletje končala s 5,3-odstotno gospodarsko rastjo.

Zgodba o Magni, prestreljena s številnimi iracionalnostmi, interesnimi projektili, načrtno histerijo, ki jo generirajo nasprotniki investicije, kaže tudi nervozo oblasti. Ta v finalu mandata vse stavi na to, da bo zasadila prvo lopato za drugi tir in pokazala, da je pripeljala veliko multinacionalko v socialno devastirani mariborski bazen. V paniki, da se bo Magna umaknila, po nepotrebnem demonizira tudi legitimne strahove in racionalne zahteve lokalnega prebivalstva.

Na vrhuncu razprave zgodba Magna sovpada še z ekološko katastrofo v Kemisu in skupaj podčrtujeta nekaj zelo pomembnega. Da si ljudje po več kot četrtletju te države postavljajo zelo elementarna vprašanja: v kakšnem okolju bomo živeli, kakšno hrano bomo jedli, kakšno vodo pili, kje so meje kapitala, javnega interesa in zakaj ta država v državnem prostorskem načrtu nima jasno opredeljenih zemljišč za težko industrijo.

Ker se je naša politika zadnja leta veliko ukvarjala sama s sabo, temeljnih interesov skupnosti ni bila sposobna artikulirati. V čas globalnih premikov stopamo kot družba, ki ji kurz določajo drugi. Tudi multinacionalke, kot je Magna, ki je ravno zato od začetka diktirala igro. In lahko, da bo na koncu zaradi nedorečenosti sistema za takšne investicije na eni in politikantske destruktivnosti na drugi strani (p)ostala še ena zamujena priložnost.