Pri Evropski komisiji in še kje se še naprej izogibajo oznaki, da gre pri novem zapletu zaradi pristopov ameriškega predsednika za trgovinsko vojno. A obenem evropska komisarka za trgovino Cecilia Malmstroem poudarja, da so razmere zelo zahtevne in da se v Beli hiši igrajo nevarne igrice. Nemara včerajšnji ključni poudarek Evropske komisije, ko je začela postopek proti ZDA pred Svetovno trgovinsko organizacijo, je bil, da se brez reda in pravil v mednarodnem trgovinskem okolju sistem lahko preprosto poruši. Da je vsaj zamajan, če ne kar načet, je jasno, vse odkar ameriški predsednik Donald Trump izstopa iz vrste mednarodnih dogovorov predhodnikov. Pariški podnebni dogovor, iranski jedrski program, pravila Svetovne trgovinske organizacije …

Carine so poleg ameriških sankcij po izstopu iz dogovora o iranskem jedrskem programu ena osrednjih trenutnih nevralgičnih točk, kjer se kažejo izrazita razhajanja med siceršnjimi zavezniki (EU in ZDA) in porajajo številni novi dokazi o nepredvidljivosti ameriškega predsednika ter predvsem izrazite nemoči mednarodne skupnosti, v tem primeru EU-ja, glede vplivanja nanj. Vsekakor, trenutna globalna slika je osredotočena na rahljanje posledic Trumpovega lomastenja po mednarodni politično-gospodarski ureditvi. In trenutna slika evropske mehke moči je izrazito zamegljena, kar verjetno frustrira tiste, ki v tej zmedi iščejo ukrepe, s katerimi bi mehčali ostre robove ameriških ukrepov. ZDA so velesila. Tako ali drugače.

Argument moči je presegel moč interesa, ki ga je pred leti nekdo lepo opisal, ko je Nemčija s povešenimi obrazi njenih voditeljev "reševala" bankrotirane evropske banke in s trojko "streznitveno pomagala" nekaterim državam evrskega območja. "Z bankrotiranci se ne da poslovati" mislim, da je bilo takrat vodilo. V tej, zdajšnji zgodbi o carinah ali sankcijah zaradi ameriških sankcij, vezanih na poslovanje z Iranom, bankrotirancev ne omenjamo, omenjamo pa upad potrošniškega zaupanja ter poslovne klime v obdobju, ko evrsko območje slikajo izrazito prijazne napovedi glede gospodarske rasti. Z ovirami na mednarodnih trgih gre ZDA v povsem drugo smer, kot jo za rast in blaginjo predpostavlja moderna ekonomija.

Že zgoraj omenjena evropska komisarka Malmstroem je včeraj med drugim ocenila, da so ameriške carine obžalovanja vredne in da slabijo odnose med obema stranema Atlantika, prav tako krepijo tveganja za resnejše turbulence na mednarodnih trgih. Krepitev trgovinskih zaostritev je kot ključno nevarnost sinoči izpostavil tudi prvi mož nemške zvezne banke Jens Weidmann.

Na bolj simbolni ravni Trumpovo lomastenje po večletnih ureditvah kaže na to, da je to, kar imamo v EU-ju (mir, relativna blaginja za velik del prebivalstva, relativna varnost), lahko tudi povsem zlahka zrušiti, uničiti. Da se meje dajo spreminjati, je v zadnjih letih dokazala Rusija. Nepredvidljivost zdajšnjega mednarodnega okolja je izjemna. Tudi zato je poziv EU-ja k spoštovanju pravil igre, k spoštovanju pravnega reda logičen. Samo s tem lahko EU preživi kot enotna tvorba. V kaosu EU pogojno rečeno ne obstaja, kar se je vsaj delno pokazalo ob migrantskem valu leta 2015, ko se je EU skušal oklepati zakonodaje in pravil, ki niso bila spisana za izredne razmere. Razprava o reformi azilnega sistema, migrantskih kvotah še naprej razdvaja članice, ki pa vseeno želijo napredek na tem področju doseči do konca meseca. Z vsako novo širitvijo ter zdaj z brexitom (ko bo in če bo, bi dodali optimisti) dobivamo jasen dokaz, da tudi meje EU-ja niso večne. Nič ni večno, a za nekatere reči se je pač smiselno postaviti. Zavzemanje za spoštovanje pravil igre, zakonov ter odločitev sodišč je estetski in moralni minimum.