Gre v svojem bistvu za zelo preprosto vprašanje, ki pa ne ponuja enoznačnega, preprostega odgovora. V številnih nastopih politikov namreč pogosto slišimo ideje in stališča o tem, kako je treba EU približati volivcem. Skrajni odziv, ki ga lahko ponudim, je ta, da če se po 15 letih slovenskega članstva EU-ju ni uspelo približati evropskim državljanom, kar tudi smo slovenski državljani, potem ena volilna kampanja ne spreminja ničesar.

Razen če …, in to je naša in vaša priložnost, vas dejansko zanima, v kakšnem okolju živite in za kaj plačujemo. Če kaj, potem v Sloveniji zaznavam izrazit razkorak med tem, kako se vedemo do Bruslja, Evropske unije kot take in kaj ta je. Pogosto nas vodi prezir ali predsodek do neke politične tvorbe, ki nas v svojem beogradiziranem smislu zanima in ne zanima, ki sprejema neke od naših življenj odmaknjene odločitve in te posledično kratijo naše pravice, nam škodijo in kar je še podobnega. Vsekakor se lahko zdi tako, če sprejmemo to, da je Bruselj nekje daleč stran in da v tej neuradni evropski prestolnici nimamo svojega glasu.

A ni tako. Zgolj v Evropskem parlamentu in Evropski komisiji je zaposlenih skupaj okrog 450 slovenskih državljanov, ki se tudi na zelo vplivnih položajih ukvarjajo s tem, kakšno naj bo življenje v EU-ju v prihodnje. So ljudje, ki so morda pred leti hodili na isto osnovno šolo kot vi in v tem pogledu niso kaj bistveno drugačni.

Pred nekaj leti mi je ena od poslank neuradno dejala, da se ji zdi neverjetno, kako nevidno je njeno delo. Da ima v Bruslju številne povezave, da se dnevno dogovarja, pogovarja in razmišlja o pomembnih temah, ki urejajo naše življenje doma, ter da ima dnevno stik z ljudmi, ki ustvarjajo pravila igre. A da je iz Slovenije nihče nič ne vpraša, da na njene pozive k delovanju, ukrepanju, sooblikovanju ne dobi nič ali bore malo. Težko je reči, kaj vse se je v zadnjih letih spremenilo. Vsekakor se je okrepilo zavedanje, da je v Bruslju dobro imeti svojega človeka, a vendarle premalo, da ga je treba znati tudi izkoristiti. Kako pomembno, verjetno kažejo tudi zdrahe glede terana, arbitraže in kar je še razburjalo slovensko politiko in javnost v zadnjih letih. Zgolj dokazi, da izjave in stališča v Bruslju ne nastajajo v vakuumu, temveč tudi ali pa predvsem ob prepletu in pretresu stališč in interesov.

Evropskih poslancev iz Slovenije je osem, kar je v trenutno 751-članskem parlamentarnem mastodontu malo. Tudi sicer se povezujejo v sorodne evropske politične skupine, njihovi skupni nastopi so redki. A kar je bistveno, poslanci imajo nekaj, česar navadni državljani nimajo. Dostop. Dostop do Evropske komisije, do posamičnih komisarjev in do soustvarjanja tem, ki vas bodo morda čez nekaj mesecev presunile ali pa boste zaradi njih pripravljeni na ulici protestirati, da vas Bruselj ne jemlje resno. Bistvo Evropske unije je v dejavnem, participativni demokraciji. Če jo resno jemlje le 24 odstotkov volivcev, kakršna je bila volilna udeležba v Sloveniji pred petimi leti, to dejansko ni problem Bruslja. To je problem lastne politične zavesti. Če mislite, da so evropski poslanci poslanci EU-ja, potem ste na napačni poti. So vaši poslanci. Poslanci, izvoljeni v Sloveniji, ki hodijo v EP na delo. In poleg državnega zbora je tudi EP slovenski parlament.

Evropske teme so prav zato naše teme. In naše teme, pomisleki, so tudi evropske teme. Ta miselni preskok je nujen. Bruselj je sicer res 1200 kilometrov oddaljen od Ljubljane, a brez notranjih mejnih nadzorov, z enotno valuto, odpravljenimi stroški mobilnega gostovanja in ob siceršnji digitalizaciji je pravzaprav le nekaj korakov stran.