Za Evropsko unijo, ki jo sicer razjedajo raznolika stališča o migracijah ter različne percepcije glede prihodnosti, je brexit priročno orodje rahljanja napetosti. Nekaj malega razhajanj je ves čas slutiti, videti, a vendarle vse skupaj ob zavedanju pomena enotnega nastopa proti tretjemu. Razlike ne prevladajo.

Na mikro ravni, če ji sploh lahko tako rečemo, se razlike kažejo že znotraj političnih skupin, ki na evropski ravni oblikujejo in obvladujejo politiko. Med tednom smo tako lahko spremljali iskanje skupnih stališč glede vrednot in interesov v Evropski ljudski stranki (EPP). Gre za daleč najbolj urejeno in funkcionalno evropsko politično skupino, katere cilji so bolj ali manj znani, akterji pa največja imena evropske politike zadnjih desetletij. Politična skupina zadnjih 14 let daje predsednika Evropske komisije, pred Junckerjem je bil tam Barroso, pred njim levosredinski Romano Prodi. Tudi na volitvah ob koncu maja tej politični skupini kaže na zmago, saj naj bi tudi v novem sklicu parlamenta dobila največje število sedežev.

Eno ključnih vprašanj tega tedna je bila usoda stranke Fidesz madžarskega premierja Viktorja Orbana. Ta je eden ključnih akterjev bolj konservativnega dela v stranki, njegovi pristopi za nekatere skandinavske in zahodnoevropske članice skupine predstavljajo problem. A politična skupina je med tednom pokazala, da razume, kakšen je bil izziv pred njo. Izgubiti Orbana ali ne v bistvu ni vprašanje, postati njegova tarča je verjetno tisto, kar je bistveno bolj težavno. Kompromis tako ni zmaga za nikogar posamič. Za politično skupino, ki se skuša naslikati kot taka, ki je zmožna presegati nasprotovanja in iskati kompromise, pač. Res je, problematična stališča so zgolj en del te zgodbe, še bolj problematičen bi bil Orbanexit, če se malce poigram z delom besede, ki zaznamuje siceršnje razprave o prihodnosti Evrope. To bi namreč pomenilo, da bi politična skupina izgubila kar nekaj skorajda zagotovljenih glasov v parlamentu, izgubila tudi neformalno moč vplivanja, nemara celo zadrževanja Orbanovih domačih ambicij. Bi kdo sledil Orbanovim? Bi zunaj skupine Orban postal še vplivnejši? Nekoč je prvi mož skupine Joseph Daul govoril o tem, da ima vsaka družina kakšno črno ovco, a ima tako osebo raje pod nadzorom. Iluzija verjetno.

Kako vse skupaj deluje navzven, so pokazali številni novinarji v sredo v Bruslju, ko niso zmogli zadržati smeha ali posmeha, ko je Viktor Orban dejal, da ni nikoli vodil kampanje proti prvemu človeku Evropske komisije Jean-Claudu Junckerju. Orban pravi, da se gredo na Madžarskem informacijsko kampanjo glede prihodnjih namenov Evropske unije. Kar je bizarno, ker bo prihodnjo Evropsko komisijo nemara znova vodil član EPP-ja, vodilni kandidat Manfred Weber. V eni od belgijskih strank, ki sodi v EPP, so s kritikami, da odločitev omenjene politične skupine ne predstavlja resnega ukrepanja, pokazali na socialiste, ki mirno dopuščajo še hujše kršitve njihove sestrske stranke v Romuniji. Črne ovce so nemara povsod.

Zanimivo je, da liberalci (Alde), ki so v sestavi Evropskega sveta, torej med voditelji držav članic, podobno močni kot EPP, pred majskimi volitvami v Evropski parlament nimajo vodilnega kandidata, temveč kar ekipo, v kateri je tudi trenutna komisarka iz Slovenije Violeta Bulc. Ta se na volitvah sicer ne bo potegovala za mesto v evropskem parlamentu. Nisem si čisto na jasnem, v čem je smisel in namen take kandidature, če sploh ne kandidiraš. Še posebej, če se zavedamo, da ime Violeta Bulc v drugih članicah šteje približno toliko kot imena Emma Bonino, Luis Garicano, Nicola Beer ter Katalin Cseh, ki so prav tako na ekipnem seznamu. Namenoma sem izpustil ‒ recimo jima ‒ bolj znani imeni – Guy Verhofstadt in Margrethe Vestager.

Razprave o podnebnih spremembah, migracijah, varnosti, gospodarskih prijemih ter morebitnih spremembah ustroja EU-ja so trenutno v ozadju. Pod črto, na evropske volitve gredo številni z lastnimi računicami, tokratna naj bi bila povezana predvsem s preprečevanjem rasti populizma ali evroskepticizma. Uspeh še zdaleč ni zagotovljen, saj na tem političnem bazarju kljub evropskosti volitev redno zmagujejo preproste domače rešitve. Lahkotnost populizma in neodgovornosti za svoje besede (tvorci brexita, populizem, tudi Orban) izrazito močno opredeljuje trenuten obraz Evrope.