Kaj nam torej ostane? Ogromno, vsekakor. Evropska unija je v nekakšni lažni depresiji. Posebnih razlogov za to, da bi se morali državljani počutiti neuslišane, zapostavljene ali kako drugače drugorazredne, niti ni. V EU-ju trenutno vladajo dobre gospodarske razmere, sodelovanje med državami je po desetletjih miru zgledno, omejeno na miroljubne prijeme. Dijaki, študenti pridno nabirajo izkušnje s programi, kakršen je Erasmus, in postajajo do neke mere bistveno bolj Evropejci.

Povezljivost, kot jo poznamo danes, je za tiste, ki smo pred desetletji prve telefonske aparate označili za opeke, izjemna. Treba se je zgolj zavedati, kako daleč smo prišli in kaj vse je danes mogoče. Seveda ne gre le za EU, gre za siceršnji napredek, a EU je že ves čas izrazito napredna tvorba, saj vsestransko korist predpostavlja kot bistvo sodelovanja.

Že zgolj zgoraj opisano bi morala biti podlaga za proevropsko retoriko, za razcvet najbolj žlahtnega, kar prinaša mirnodobna politika in življenje v urejenem okolju. Kompromise, ki pa ne smejo biti namenjeni zmanjševanju človeškega dostojanstva in v večini primerov niti niso. Če se vam zdi, da današnji EU ne prisluhne vam, torej ljudem, ki želite spremembe, potem se motite. Včerajšnja odločitev o treh pesticidih iz skupine neonikotinoidov (klotianidin, imidakloprid in tiametoksam), za katere je do zdaj veljala omejitev uporabe, zgolj potrjuje, da se v Bruslju ljudi sliši. Zagovornike čebel v tem primeru. Podobnih primerov, ko je upoštevna javnost zmogla tako ali drugače spremeniti smer ali pa vplivati na spremembe smeri, je kar nekaj. Recimo, da imajo največ posluha v Evropskem parlamentu, kjer razumejo, da je volja ljudi tudi volja volivcev. In ti imajo vedno prav. Tudi, kadar se motijo, kot smo lahko opazili pri britanskem referendumu o brexitu.

V ospredju razprav o tem, kakšna naj bo Unija v prihodnje, je seveda vprašanje, kaj vse naj Unija stori namesto nas in za nas. In kaj lahko stori? To vprašanje nima jasnega odgovora. Najprej bi se morali zavedati, da lahko mi sami veliko storimo za obstoj najbolj uspešnega povojnega gospodarsko-političnega projekta v zgodovini. Že s tem, da se preprosto razvedrimo in prenehamo razpredati o tem, kaj nam slabega hočejo v Bruslju. Bruselj smo namreč vsi. Vplivajmo, tekmujmo, iščimo …

Med tednom sem se pogovarjal z analitikom bruseljskega inštituta CEPS, Stevenom Blockmansom, ki poudarja, da bi poleg visokoletečih besed o evropski prihodnosti rad videl več poudarka na t. i. državljanski uniji. "Če bi se morali politiki kaj naučiti glede krepitve podpore evroskeptikom, je to, da bi morali Evropo na neki način vrniti državljanom." Ideja neposrednejše demokracije, ki predpostavlja predvsem bistveno bolj odprta ušesa politične sredine, ki bi se morala resneje lotiti pomislekov med ljudmi v posamičnih državah.

Tudi glede vloge in pristopov Evropske komisije, ki se bo z novim sklicem prihodnje leto sestavila pod vodstvom nekoga drugega, ne več pod nemirno taktirko Jean-Clauda Junckerja, obstajajo številna visoka pričakovanja. Na vzhodu Evrope, predvsem na Madžarskem in Poljskem, si v Bruslju očitno želijo še tišjo ekipo. Prej omenjeni Blockmans pravi, da bi bilo za Evropsko unijo dobro, če bi se skušala postaviti v bolj neodvisen položaj, se ne iti nekakšne politične komisije, temveč da bi se posvetila delu za evropske interese ter se ubadala predvsem s svojo ključno nalogo, ki jo ima kot varuh evropskih pogodb. Steven Blockmans tako kot "največji izziv za prihodnja leta izpostavlja zagotavljanje vladavine prava in preprečevanje razkroja temeljnih vrednot, na katerih je zgrajen EU".

Osrednji izziv je torej vrnitev k bistvu in ugotovitvi, da je EU sam po sebi dober. Ena ključnih odgovornosti sredinske politike je zmanjševati možnosti zmote, kakršno so si denimo nakopali britanski volivci. Britanski primer namreč jasno kaže na to, da ljudje slišijo politike, četudi ti ne razumejo, o čem natančno govorijo. Malo je tistih, ki so bili doslej pripravljeni v svojo gumbnico poleg nacionalne postaviti tudi evropsko zastavo in jasno povedati, da je EU obenem pot in cilj.