Proti vsemu, kar je, in brez jasnega pogleda o tem, kako naj bi bilo. Zagotovljen uspeh.

Morda o Evropski uniji res ne vedo vsi vsega, morda številni vedo razmeroma malo. Verjetno nima smisla naštevati evropskih komisarjev, kaj šele poznati njihove resorje. To je, dejansko, vprašanje, ki bolj kot v splošno razgledanost sodi na katerega od priljubljenih televizijskih kvizov. Verjetno je res najlaže za obliko kislih kumaric ali prepoved neukrivljenih banan kriviti neizvoljene evropske birokrate in podobno iskati zarote tam, kjer jih ni. Prebrati eno knjigo, videti en kvazidokumentarec in biti prepričan, da je vse tako, kot so si zamislili v idejnem štabu. Seveda, lahko je, ni pa smiselno.

Smiselno je, da zadeve razumemo, da jim damo ustrezen predznak, da vemo, od kod pride neka odločitev, zakaj se kaj zgodi, kot se, in zakaj kaj nastane.

In Salvini. Je politik, čigar cilj je oblast. Kaj je zanjo pripravljen storiti, je jasno. Če Wikipedia drži, potem je mladi gospodič Salvini leta 1997 razmišljal še o komunistični prihodnosti. Takrat je namreč s Komunisti iz Padanije sodeloval na lokalnih volitvah. Leta 2004 je postal evropski poslanec in se prisesal še na evropski proračun. Rekli boste, kar je videl, ga je zaznamovalo …

Danes je Salvini upanje za tiste, ki so v tej Evropski uniji nesrečni. Zakaj nesrečni? Ker niso bogati, ker se jih ne upošteva, ali zato, ker na volitvah zmagujejo tisti, ki jih niso volili? Kar ni isto. Salvini sicer ni zares upanje, ampak je zgolj odraz časa. Odraz neresnih, lahkotnih političnih pristopov, ki ne razmišljajo o tem, kaj bo jutri, le kaj ima danes največji učinek. Tak je brexit, taki so politiki, ki se skušajo prilepiti na odpor, ki ga kažejo rumeni jopiči v Franciji. A bolj zgrešene logike si ne bi mogli poiskati. Kaj je naprednega v uničevanju zasebne lastnine?

Rumeni jopiči, ki so pred tedni na Elizejskih poljanah zažgali enega od kioskov, so za sabo pustili uslužbenca, ki je moral naslednji dan na zavodu za brezposelne zaprositi za nadomestilo. Tisti, ki so napadali trgovine z luksuznimi dobrinami, so dejansko napadli manj premožne zaposlene, ki v teh trgovinah delajo ne nujno za veliko denarja. Ustvarili so si tarče, ki jih ni, in skušali nasilje predstaviti kot boj za socialno pravičnost.

Salvinijeva ekonomska logika deluje podobno. Danes je kralj. Jutri pa bo … nov dan, ko bodo na novo iskali zunanje sovražnike zaradi neustreznosti proračuna. Evropska komisija ne bo navdušena in bo verjetno morala kaj reči. Odvisno, kdo in kdaj, a dejstvo je, da so si države članice same postavile pravila glede proračunov v evrskem območju, tako da je vsakršno uperjanje prstov proti Bruslju zgolj parada za lačne in žejne, ki jih z neresnostjo vodijo čez vodo.

Migranti? Ah, dajte no. Kdo pa pravi, da v Bruslju sprejemajo odločitve o tem, da nas bodo preplavile množice? Salvini, Orban in še nekaj podobnih. In potem je to res. Resno? Združeni proti enotni evropski migrantski politiki, ko je vendarle jasno, da gre za težavo, ki presega mejne tehnične ovire ene države. Unija je v zadnjih letih sprejela vrsto omejevalnih pravil glede migracij, krepi obalno in zunanjo stražo ter sodelovanje med državami. Drugače ne gre.

Evropske volitve so nedvomno priložnost za Salvinija in soborce. Vprašanje je, ali ima Salvini dovolj populističnega apela, da lahko združi enako misleče, še posebej, ker na panevropski ravni enako mislečih tako rekoč ni. Njegova logika deluje v Italiji. Najprej Italija ne deluje nikjer drugje kot le v Italiji, najprej Madžarska prav tako le na Madžarskem. Tako kot Marine Le Pen ne more podžgati nemških volivcev. Morda, a prej v drugo smer kot v svojo lastno. Podobno velja tudi za predsednika Macrona ali kanclerko Merklovo. Omejen odtis ali vpliv v drugih državah je dejstvo, ki je obenem krč in prednost evropskega povezovanja ter ustvarjanja kompromisov.

Tudi zato se doslej populistom vseh dežel še ni uspelo združiti. Ker so njihove agende izrazito nacionalne. Morda si še lahko poiščejo skupnega sovražnika, a dlje od tega pridejo le stežka. Doslej. Vedno obstaja možnost. Če bi bili njihovi cilji jasni, bi lahko jasno ugotovili, kaj naklepajo, ker niso in so redno zgolj napihnjeni balončki jeze … preprosto ne vemo.
Vemo pa nekaj ključnega v tej razpravi. Evropska unija je vrednota. In to mora ostati. Cirkus z brexitom je dovolj boleč prikaz, kaj se zgodi, ko iracionalna razprava išče racionalne sklepe.