Svojevrsten paradoks so razprave o sodobnejši, vitkejši, bolj učinkoviti Evropski uniji. Nedvomno so skoraj vsi pripravljeni vzklikati parole o tem, da je treba marsikaj spremeniti, a ko se začnejo pogovori o tem, kaj točno je tisto, kar bi moralo iti, se stališča potegnejo nekaj metrov nazaj, zabetonirajo in govorijo o kompromisih ter o tem, da bo vse skupaj še predmet razprav in pogajanj. S čimer v osnovi ni nič narobe, težava je le v tem, da najbolj očitne anomalije sistema ostajajo nedotaknjene, medtem ko Evropska unija išče svoj novi obraz. Če vprašate mene, EU v simbolnem ne izgubi ničesar, če se poslanci nekajkrat letno ne odpeljejo v Alzacijo. V smislu turizma in prostih turističnih zmogljivosti izgubi predvsem sam Strasbourg in tamkajšnja lokalna ekonomija. Kar je eden pomembnejših razlogov, poleg pač simbolnih, ki onemogoča kakšne resne premike na tem področju. Vsakdo, ki bi ali bo skušal svojo evropsko politično kandidaturo zasnovati na tej podlagi in utemeljevati svoje nasprotovanje več sedežem EP-ja, se bo v Bruslju in Strasbourgu soočil z visokim zidom realnosti.

Na to, kako visoki so tovrstni zidovi, človek vedno pomisli, ko se v Luksemburgu sestanejo ministri v kateri od evropskih formacij. Ko vstopite v tamkajšnje relativno novo poslopje in se sprehodite proti sobam za novinarske konference, imate občutek, da je vaša noga prva, ki utira pot po očiščenih, sterilnih hodnikih, kjer se še vedno voha in sluti lak, ki so ga pred leti nanesli na lesene deske, s katerimi so obloženi hodniki. Iz Luksemburga je EU tako sveže prebarvana, nova, čista, trdna, tako rekoč nedotaknjena tvorba.

Po referendumu o brexitu in po zmagi Donalda Trumpa na volitvah v ZDA ter po vzponih populističnih politikov po Evropi so na tej strani Atlantika veliko govorili o tem, da je treba dati Evropski uniji nov, prijaznejši obraz. Macron je poslancem prejšnji teden sporočal, naj se zavedajo, da so na volitve pred leti privabili manj kot polovico volivcev v državah članicah EU-ja. Hkrati že s svojo pojavo pošilja strah v kosti evropskih poslank in poslancev, ki vidijo, kakšno politično ruševino je v Franciji ustvaril macronizem. Polom desnosredinskih Republikancev, ki so po več prestopih k Macronu še naprej v fazi iskanja samih sebe. O levosredinskih Socialistih skorajda nima smisla izgubljati besed. Pred nekaj tedni so za svojega vodjo izbrali politika, ki ga ne pozna skorajda nihče. Njihov odtis v trenutni francoski politiki je skorajda ničen. Še pred nekaj leti pa so vodili Elizejsko palačo in imeli večino v parlamentu.

Svet je danes hitrejši. Želimo več in želimo hitreje. Morda se zato tudi Macronu obeta podobna usoda kot Sarkozyju ali Hollandu, ki sta na čelu francoske republike uspela zdržati le po en mandat. Težko je reči, saj so njegov vtis, vztrajanje pri proevropski retoriki in obljube o reformah trenutno v Franciji dobro sprejete.

Kako prenesti Macrona na evropsko raven pa je vprašanje, ki si ga marsikje postavljajo, po eni strani v želji, da bi se to dalo, po drugi strani v upanju, da to ni možno. Evropska unija je po svoje izjemna prav zaradi svoje nepopolnosti, svojih lukenj v ustroju in v samem svojem bistvu, kjer s političnim kompromisom presega gospodarske, kulturne, socialne logike in razlike. Da bi Evropejec (oz. neka vseevropska lista) zmagal na evropskih volitvah na celi evropski politični šahovnici se trenutno zdi iluzorno. V tem je v bistvu čar EU-ja. Pozivi, s katerimi nam prodajajo ali pa na svarijo pred Združenimi državami Evrope ali pa evropsko vojsko, so trenutno pretiravanje brez realnih podlag.

Poskusite združiti zgolj francoskost in nemškost. Pripravite si torej tisto frankfurterico z maslenim rogljičkom. Angela Merkel in Emmanuel Macron sta v četrtek dala vedeti, da se je v zadnjih letih spremenilo marsikaj, a se ravno na tem področju ni spremenilo nič. Nemško-francoski vlak ostaja gonilo oziroma motor Evropske unije. A tako kot nemški volivci že leta volijo Merklovo, tako so francoski volivci v zadnjih desetih letih večkrat popolnoma spremenili politično sliko v državi. Prava Francija se je vrnila, je med tednom dejal prvi mož Evropske komisije Jean-Claude Juncker. Ob tem pa pozabil dodati, da se Nemčija ni odpravila nikamor.

Pred nami so meseci, leta verjetno, iskanja načina, kako EU na novo prodati kot tisto, kar z rahlimi odmiki ves čas je. Najuspešnejša mirovna pogodba v zgodovini in območje relativne blaginje in varnosti. Proevropska retorika je lahko ena od podlag za izboljšanje razmer. Razumevanje razlik je lahko še ena. Od tu naprej je možnosti ogromno, prihodnosti pa ne gre napovedovati.