Brexit pa se dokazuje kot izrazito trd oreh.

Na neki način je politika podobna športu. Ko premagaš najhujšega tekmeca, se jih najde še deset, ki bi te radi sklatili s prestola. Boj za prevlado morda še nikoli ni bil tako plastično prikazan, kot ga zdaj kažejo na britanskem otočju. Brexit sicer je zadeva, ki zahteva nekakšno mednarodno poravnavo, dogovor, a vendarle je brexit, kot ga igrajo v Londonu, le politična igra, v kateri se preštevajo znotrajstrankarske koalicije proti najhujšim tekmecem.

Evropska unija v tej zgodbi igra zelo previdno, saj ne želi biti videna kot tisti akter, ki je komur koli kaj preprečil, onemogočal. Igra Bruslja je namenjena predvsem loščenju lastnega videza, čeprav so ves čas parlamentarne razprave dajali vedeti, da je dogovor, ki ga je Theresa May sklenila, edini dogovorjeni brexit. Dva meseca pred volitvami v Evropski parlament je sicer videz podpore, spodbude ključen. V tej zgodbi tudi sicer težko Bruselj ali preostalih 27 članic Evropske unije naslikamo kot hudobneže, saj se vendarle borijo za ohranitev pravic evropskih in britanskih državljanov, ko terjajo plačilo izstopnega računa, pa imajo v mislih bolj kot kaj drugega že začete programe, ki jih je treba plačati. Da o znamenitem irskem varovalu sploh ne izgubljamo besed. Gre preprosto za iskanje kreativne rešitve za področje, ki brexita ne potrebuje in ga v praksi zaznava kot izrazito negativno dejanje oziroma dogodek. Ti trije deli so ločitveni sporazum in ta sporazum je za prebivalce Otoka in celine boljši od izstopa brez dogovora.

Brexit je očitno združil evropske poglede, skrb za enotnost in iskanje notranjih kompromisov. Pri čemer pa je treba poudariti, da se je v zadnjem obdobju zelo malo stvari na evropski ravni kam premaknilo. Najbolj izpostavljeno vprašanje, reforma azilne zakonodaje, tudi s sprejemanjem oziroma delitvijo beguncev, stoji že več mesecev, notranja razhajanja pa ostajajo nerazrešena, a hkrati tako rekoč nevidna zaradi enotnosti, ki jo države članice izkazujejo v primeru brexita.

Britanski izstop iz EU-ja je postal nekakšno slepilo, edina politika. Kar je slabo in dobro. Dobro za to, da se v obdobju, ko naj bi se prvič zgodilo, da najuspešnejši mirovni projekt v zgodovini, izgubi eno od članic, ne vzpostavijo nove zamere ali vzklijejo nova razhajanja. Slabo pač zaradi tega, ker se na drugih področjih vse skupaj umika izpred oči, z miz. Pri čemer je jasno, da EU potrebuje še kaj drugega kot enotnost. Reforme, delovna mesta, premike na področju podnebnih sprememb ipd. Teme torej, kjer se bodo nedvomno kresala mnenja in kjer ne bo odločala enotnost, temveč enotna usmerjenost k boljši, učinkovitejši ureditvi EU-ja, torej k osnovam preobrazbe organizacije, ki je v svojem bistvu izrazito dobra, pozitivna, saj predpostavlja mir, sodelovanje ter dialog, posluh za dosego kompromisov, a tudi stremljenje k napredku, spremembam, prilagoditvam. V tem pogledu so leta razprav o brexitu pravzaprav nekaj najbolj nesmiselnega. Še posebej, če se zgodi, da na koncu britanskega izstopa iz EU-ja sploh ne bo. Kar je popolnoma mogoče, saj petkova tretja zavrnitev izstopnega dogovora stvari postavlja znova na glavo. Bili smo že 13 dni pred brexitom. Zdaj smo znova.

Zagovorniki novega referenduma, na katerem bi odločali o tem, kar dejansko je brexit, se pravi z vsemi pritiklinami, ki jih prinaša izstopni dogovor, so seveda zadovoljni, da 29. marec ostaja popolnoma nepomemben dan v odnosih med Združenim kraljestvom in Evropsko unijo. Trenutne analize javnega mnenja poudarjajo rast podpore obstanku v Evropski uniji, a vendarle vsi vemo, da je napovedovanje referendumske volje zelo težavno dejanje. Rezultat še zdaleč ni predvidljiv.

Ker se saga o brexitu kaže kot agonija, se seveda kopičijo razlogi za obstanek v Evropski uniji. Očitno je, da je Združeno kraljestvo v EU-ju že zdaj imelo oziroma ima poseben status, saj v več formacijah EU-ja ne sodeluje. Ima najboljši možen dogovor. Vse, kar ostaja kot možnost, je slabše, je manj vredno in prinaša manj koristi. Razprave oziroma slogani, ki smo jim bili priča ob kampanji za brexit, so postali manj vabljivi, saj jih na trdna tla pribija realnost. Za politike, ki so obljubljali med in mleko po izstopu iz Unije, pa skorajda vedno obstaja neki tvit ali javni nastop iz bližnje zgodovine, ki ga negira dejansko stanje oziroma resnica.

29. marec je prestavljen na 12. april. Kaj bo do takrat, je nejasno. Neotipljiva (predvidoma) dovršna beseda brexit se tako pojavlja predvsem v izrazito nedovršni glagolski obliki, brexiting. Odhajati, a ostajati.