Iz Alepa pa so se muslimanski in krščanski otroci obrnili s pozivom na svetovne igralce vojne v svoji državi, naj jo vendarle končajo. Traja že 5 let. Domovi so uničeni, družine razseljene, mesta se ravnajo z zemljo, nimajo možnosti do ustreznega izobraževanja in zdravstvene nege. Več kot milijon ljudi je na poti.

Že preteklo soboto so molili za mir v Siriji in Iraku, le 900 kilometrov stran od srditih bojev, na jugu Kavkaza, v Gruziji. Obiskal jo je papež Frančišek. Ob tej priložnosti je prvič prestopil prag Kaldejske cerkve in se pridružil v molitvi za mir mali asirsko-kaldejski skupnost v Tbilisiju. Njegov obisk Gruzije je bil premišljen kot molitev z malo skupino Asircev. Demokratična Gruzija je leta 2009 zapustila neodvisno skupnost 12 nekdanjih republik Sovjetske zveze, zaradi nadvladja Rusije in spora, prav glede neodvisnosti Abhazije in Južne Osetije. V Gruziji živi 4 milijone ljudi. 85 odstotkov prebivalcev je pravoslavnih, 11 odstotkov muslimanov in manj kot 1 odstotek katoličanov. Ni bilo naključje, da je to staro krščansko deželo, ki je sprejela krščanstvo že v 4. stoletju, obiskal papež, prvič Janez Pavel II., ped 17 leti.

Papež Frančišek pa si je za vodilo obiska vzel "Mir z vami!" Spodbudil je karitativnost katoličanov do vseh potrebnih. Posebno pozornost je namenil pravoslavnim bratom. Res, da se je čutila ob obisku preteklo soboto močna napetost v pravoslavni katedrali v Mchetu. Gruzijska pravoslavna cerkev ne priznava ekumenizma, pravoslavnim vernikom pa prepoveduje udeležbo pri katoliškem bogoslužju kanonično pravo. Tokrat jih je papež Frančišek spomnil na eno Kristusovo suknjo, ki jo imajo shranjeno v katedrali: "Spodbuja ljubezen, sočutje in povezanost v duhu bratstva!" Patriarha vse Gruzije, Elija II., je označil za Božjega moža. Dejal je tudi, da prepušča doktrinalna vprašanja, ki jih ločujejo, teologom, da najdejo najboljše rešitve. Patriarhu in njemu pa je zaupano, da gradita bratske vezi. Srečanje v Tbilisiju pomeni tudi korak v zbliževanju z vplivnim moskovskim patriarhatom.

Prav tako je papež Frančišek preteklo nedeljo nadaljeval obisk Azerbajdžana, ki je prejel krščanstvo že v prvem stoletju. Med 9 milijoni ljudi je danes 93 odstotkov muslimanov. V deželi vlada diktatura Alijev in ne moremo govoriti o kulturi spoštovanja različnosti. Katoličanov je le okoli 570.

V središču je bilo srečanje v mošeji v Bakuju, med papežem in velikim muftijem kavkaških muslimanov Pašazadeju. Papež ga je pohvalil glede reševanja migrantske krize. To ni bilo naključje, saj je veliki mufti odgovoren tako za sunite kot šiite in v tem edinstven. To je bil korak k dialogu in spravi! Zato papež ni izgovoril besede Gorski Karabah. Vsi pa so vedeli, o čem govori. Junija namreč iz Armenije ni mogel nadaljevati obiska Azerbajdžana. Vse navzoče verske voditelje je tudi v mošeji spomnil na pomembno vlogo, ki jo imajo, saj "glas prevelike količine krvi kliče iz zemlje k Bogu: nikoli več nasilja v imenu Boga!" Po mnenju papeža smo danes zmedeni, razpeti med nihilizmom, ki temelji na lastnem interesu in na fundamentalizmu. "Religije pa so tiste, ki naj bi ustvarjale kulturo srečanja, razločevale med dobrim in zlom, preprečevale uporabo nasilja in vodile k smislu življenja."

"Sporočilo miru in dialoga se res drugače razume na obrobju," kakor je pred tednom dni dejal papež. "Kavkaz res ni čisto Evropa in tudi ne čisto Azija," je pa po Frančišku območje vrat med Vzhodom in Zahodom, kjer bodo spori in razhajanja premagani le z dialogom in pogajanji, ne z vojno! In zato ga je obiskal!