Prizor, ki se je še pred dobrim letom zdel neverjeten, se danes marsikomu ne zdi več nič posebnega. Nič čudnega. V preteklem letu smo doživeli marsikaj. Če smo v poplavi vsakodnevnih prepovedi, omejitev, sprememb, nezakonitosti in nedoslednosti morda pozabili.

Spomnimo: triažiranje v domovih za ostarele, policijska ura, prepoved svobode gibanja, druženja, zapuščanje lastne občine, prestopanja meja, prepoved shodov. Spomnimo se na ograjeno prestolnico, prizore policijske represije, solzivec, vodni top, policijska pridržanja, neustavne vladne ukrepe, napade na svobodo medijev in še bi lahko naštevala.

Dalje. Če smo se na začetku leta spraševali o tem, ali bomo za dopust na hrvaškem morju potrebovali nekakšne cepilne potne liste, danes brez PCT-dokazila ne moreš več nikamor. Brez PCT – vstop prepovedan. Tudi v osnovno šolo. Ki je obvezna, a ni več dostopna vsem otrokom enako, brez posebnih pogojev. Pandemija je čez noč postala izgovor za nadzor in rapidno nižanje demokratičnih standardov. Vladanje z odloki, tako nekateri pravni strokovnjaki, pa je pravno huliganstvo.

Pandemijo bomo premagali, a vprašanje, za kakšno ceno. Koliko demokracije in svobode bomo za to žrtvovali, kako zdrava družba bomo po njej, pa ni več zgolj zdravstveno, temveč predvsem politično vprašanje. Da je ogrožena pravica do svobodnega življenja, opozarjajo redki kritični glasovi, da smo sprejeli, celo ponotranjili diskriminacijo in se med seboj začeli radikalno deliti glede na PCT, žal vidimo na vsakem koraku. Da se človekove pravice hitro poteptajo, nam je zdaj menda že jasno, da zlahka pristajamo na to, tudi. Lekcije, kako težko jih bo pridobiti nazaj, pa se bomo najbrž učili jutri. Če le ne bomo pozabili, kaj vse smo medtem izgubili.

Petek je. In med decembrskimi lučkami miru bomo spet, kot po navadi, opazovali zamaskirane policiste, njihove pištole in druge simbole represije, ki so se, menda zaradi zdravja, prikradli v naša nekoč mirna in svobodna življenja.