poslal svoj dar. Zelo pomenljivo – težko pričakovanega nadškofa Frančiška, no, p. Staneta Zoreta.

Kdo je p. Stane? Frančiškov brat, bi rekli tisti, ki poznamo notranji ustroj Cerkve. Sledi preprostemu Frančišku iz Assisija, ki je živel na prehodu iz 12. v 13. stoletje. Njegov čas je bil še kako podoben našemu. Ljudje so se bojevali za prevlado. Nižji sloj ni imel nobenih pravic. Zatirali so reveže. Papež Inocenc III. je pozival vojskujoči svet k mirnemu reševanju problemov in dialogu. V svetu, v katerem so bili ljudje notranje razdvojeni in so jih zavajali lažni preroki, nastopi sin bogatega trgovca iz Assisija, sveti Frančišek. Trubadur, ki je znal voditi zabave, je z viteškim neuspehom padel v iskanje svoje poti. "Popravi mojo Cerkev, ki se podira,“ je slišal glas Kristusa z bizantinske ikone. Še dobro, da je začel najprej popravljati s kamnom in malto porušeno cerkvico svetega Damijana. Ko je duhovnik prebral pri maši besede iz Matejevega evangelija - "Nebeško kraljestvo je blizu. Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujete, hude duhove izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.“ - se je zavedal, da je to njegov življenjski program. Biti prijatelj vsakega človeka, še najbolj pa ubogih. Ko je poljubil gobavca na obrobju mesta Assisi, je videl v njem Kristusov obraz, ki ga čaka in čaka, da mu služi. 20000 bratov frančiškanov sledi danes navdihu tega asiškega ubožca po vsem svetu.

In novi ljubljanski nadškof metropolit frančiškan p. Stane? 30 let mineva, odkar je naredil večne zaobljube v redu manjših bratov frančiškanov. Že drugič je provincialni minister Slovenske frančiškanske province Svetega križa in predsednik Konference redovnih ustanov Slovenije. V službi je 90 bratov frančiškanov, ki oskrbujejo tudi božje poti: narodno svetišče Brezje, Sveto Goro in Novo Štifto. Letos praznuje njihova provinca 500 let. Slovenski prostor so zaznamovali z velikimi možmi, kot so pravnik Modalno, naravoslovec Žurga, slikarja Wagner in Farčnik, slavist Škrabec. Mnogi se spominjate p. Tominca in še mnogih danes že pokojnih spovednikov in pridigarjev. V soboto smo v cerkvi Marijinega oznanjenja lahko prisluhnili delom patrov skladateljev Sattnerja, Ačka, Hribarja in Špendova.

Vseh 500 in še več let pa so bili frančiškani predvsem blizu ljudem. Njihov program je bil vedno zelo preprost. Ta vodi tudi p. Staneta Zoreta, bodo rekli tisti, ki ga bliže poznajo: živeti evangelij našega Gospoda Jezusa Kristusa. Je manjši, a ni mali. Le stvari poseduje, a jim ne gospoduje. Tudi materialnim dobrinam ne, čeprav mu jih ne manjka. Predvsem pa ima prijatelje med ubogimi in preprostimi, in to vpliva na njegovo bratsko življenje. V pismu bratom ob koncu pastoralnega leta je p. Stane zapisal: "Frančišek je ropar, ki te napade na cesti. Ne pride ti pomagat, ampak pride, da bi te slekel. Odvzame ti posvetne okraske, da bi videl, kako naše bivanje izvira iz Boga. Z vsakim dnem se bolj bližamo trenutku, ko bomo morali Boga in njegovo prvenstvo vzeti neizmerno zares. To bo postalo vprašanje življenja in smrti, preživetja in izginotja.“

P. Stane ga je prvi zdaj moral vzeti zares, s svojim "da“ papežu ob prevzemu službe novega ljubljanskega nadškofa. Ne bo mu lahko! Toda eno zna, biti manjši med malimi. Njegov škofovski program, ki je že zdaj jasen, pa bo preprost: "Živeti evangelij našega Gospoda Jezusa Kristusa!“ Resnico nam je zapisal tudi v eni od svojih pesmi: "Prijatelj, roko mi daj, sezi mi v dlan in stopi z menoj. Greva človeka iskat. Nikar ne kolebaj, pojdiva, dokler je dan.“ Tako se podaja in nas vabi novi ljubljanski nadškof metropolit. Moliti pa je zanj le treba, ko bo zrl v Kristusov obraz v ubogih in veslal med družbenimi in cerkvenimi čermi, naš nadškof Frančišek! Zaupati je treba, dobri ljudje!