Festival je potekal preteklo soboto v Stični. 7.000 mladih se je zbralo na letnem srečanju slovenske katoliške mladine. Že 33. je bilo po vrsti. Se pravi, 33 let se mladi niso naveličali priti v septembru v Stično, ampak se jih vsako leto zbere več tisoč. Veliko imajo ponudb, a jih Stična še vedno zelo pritegne. Kaj je na Stični tako posebnega? Pripravljajo jo mladi za mlade. Več kot 300 prostovoljcev je organiziralo letošnjo Stično. Vrsto delavnic, pričevanj, molitev ... maša, glasba, pesem, to je tisto, kar jih nagovori v njihovem iskanju. Predvsem, če jim prisluhnem, tu se počutijo doma. Sprejeti, od njih se nič velikega ne pričakuje, nič ne preverja. V Stični ni tekmovalnosti, ampak druženje. Objektiv kamere je ujel tudi predsednika Boruta Pahorja. Bil je prvič v Stični. Tudi on se je počutil med množico mladih zelo doma. Tako kažejo posnetki in njegova izjava. Da, za Stično mislim, da je kraj množice animatorjev, ki jo pripravljajo, mladih, ki imajo mlade radi. Želja organizatorjev tega največjega srečanja mladih pa je, da bi prenesli to izkustvo skupnosti, druženja, veselja, v domače šolsko, župnijsko in družinsko okolje. Predvsem pa, da jim ustvarimo to okolje odrasli.

Mladi danes, zlasti zaradi svojega mladostnega iskanja, izzivanja in preverjanja pri nas odraslih, večkrat čutijo, da so nam odveč. Porinemo jih na rob. Ponudimo jim vrsto zaposlitev, ki se izražajo v kopici dejavnosti, ali pa jim je prijatelj računalnik ali preprosto cesta. Ali so mladi res srečni? Če gledajo na svojo prihodnost, gospodarsko krizo, brezposelnost, prezaposlene starše, so res težko srečni.

Toda mladostnik je srečen že ob starših. Resda želi biti samostojen, a se še kako boji tega našega sveta. Rad bi, da mu pomagamo ovrednotiti tudi njegova doživetja in doživljanja. Ko se mu nič ne da, išče ob nas spodbudo. Jezi nas, ker bi rad, da ga sprejmemo, da smo nanj pozorni. Ko je nesramen, bi se le rad v stiski pogovoril. Ali ni to tako? Ob nas se uči meja in odgovornosti. Mladi bodo v sebi vedno zaznamovani s podobo staršev. Z njo smo tudi mi odrasli.

Ko so aprila letos mladi iz Nizozemske posneli intervju s papežem Frančiškom, so ga presenetljivo najprej vprašali, ali je srečen. Zakaj pa si srečen? Česa se bojiš? Kaj si se naučil iz svojih napak? To zanima mlade. Ne pričakujejo od nas, da bomo popolni, ampak da bomo iskreni in pristni.

Po raziskavah School of Economicsa iz Londona smo ljudje najbolj srečni pri 23 letih in po 69. letu. Najbolj pa obžalujemo svoje življenje pri 50. letu. Pa ne pustimo se ujeti v te številke. Niso zapisane v zvezdah, še manj v Soncu, ki sveti nad nami. Ni jih zapisal naš Stvarnik za tiste, ki vanj verjamemo, da nam je dal življenje in želi, da smo že tu na zemlji srečni. Vsako obdobje nam je dano za srečo, radost in rast, prav tako so nam dani ljudje ob nas, med katerimi so tudi mladi.

O sreči pa pravi Tone Pavček: "Sreča ni v glavi, ne v daljavi, ne v žepu ali pod palcem. Sreča je, če se delo dobro opravi in če imaš koga rad." To pa je na nas odraslih, da imamo mlade radi. Mladim to daje potrditev in veselje, nam pa priložnost, da ob njimi zorimo in sami odrastemo.